Od leta 1998 – takrat je zaživel program Žalovanje otrok in mladostnikov – so hospicevi strokovni delavci in prostovoljci pomagali mnogim, ki so izgubili mamo, očeta, sestro, brata ali stare starše. Ko tako mlademu človeku umre kdo od bližnjih, izgubi občutek varnosti, zaupanja, začne dvomiti o samopodobi, porajajo se zelo močna čustva, kot so strah, groza, negotovost, žalost, krivda, jeza. Najhuje je seveda ob izgubi mame, očeta ali celo obeh, pripoveduje univ. dipl. socialna delavka Urška Cvetkovič, vodja programa. »Otrok potrebuje zares veliko podpore, ljubezni, sočutja in zagotovil, da bo poskrbljeno za njegovo varnost, da ne bo ostal sam. Dopustiti moramo, da postavlja vprašanja, na katera odgovarjamo preprosto in odkrito. Pri tem upoštevamo njegovo sposobnost razumevanja. Če se z otrokom, pa čeprav je še zelo majhen, njegovi starosti primerno ne pogovarjamo o smrti, mu preprečimo, da bi polno žaloval.«
Hkrati je pomembno, da, kolikor je le mogoče, ohranimo ustaljeni dnevni ritem, da torej hodi v vrtec/šolo, se igra, druži s prijatelji, obiskuje zunajšolske dejavnosti in podobno. V šoli se njegova stiska lahko kaže v nezmožnosti koncentracije, poslabšanju uspeha, izostajanju od pouka, pozabljivosti, težnji k popolnosti, brezbrižnosti, razlaga Cvetkovičeva. »Vedeti moramo, da se vrstniki, ki nimajo izkušnje izgube, težko vživijo v njegova čustva, zato je zelo osamljen in velikokrat celo tarča izzivanja, norčevanja, bolečih opazk in nerazumevanja, kar so nam razkrili udeleženci tabora za levjesrčne. Zato je prav, da se razrednik ali svetovalni delavec pogovori z njegovimi sošolci in mu tudi drugače stoji ob strani, predvsem tako, da mu je vedno pripravljen prisluhniti. K otroku, za katerega vemo, da se sooča z izgubo bližnje osebe, je treba pristopiti z odprtim srcem in veliko potrpljenja. Četudi je morda videti, da se ga izguba ni dotaknila ali pa se znaki žalovanja kažejo na čisto poseben način, ga moramo budno in dolgo spremljati, saj v nasprotnem primeru postane in ostane pozabljeni žalovalec. Otroci so ob smrti bližnjih, v dobri veri odraslih, da jih bodo s tem obvarovali in zaščitili, namreč pogosto prepuščeni sami sebi.«
Tabor za levjesrčne
Slovensko društvo hospic žalujočim otrokom in mladostnikom pomaga z individualnimi pogovori (vodi jih strokovni delavec), tematskimi ustvarjalnimi delavnicami in taborom za levjesrčne (na delavnicah in taboru sodelujejo tudi prostovoljci, usposobljeni za delo z žalujočimi otroki). V okviru programa nudijo še svetovanje in podporo staršem, svetovanje strokovnim delavcem v vrtcih, šolah in drugih ustanovah, po potrebi pa se srečajo tudi z vrtčevskimi otroki in osnovnošolci. Na društvu ugotavljajo, da bi bilo izobraževanje o žalovanju otrok še kako dobrodošlo za vse zaposlene v vrtcih in šolah; empatična obravnava je nekaj povsem drugega kot popuščanje zaradi usmiljenja, pravi sogovornica.
Brezplačni tabor za levjesrčne traja tri dni in pol, namenjen je otrokom od 5. do 17. leta, pripravijo ga vsako leto v oktobru. Priporočljivo je, da od smrti nista pretekli več kot dve leti in da so od takrat minili vsaj trije meseci, razlaga vodja programa. »Na taboru lažje spregovorijo o pokojnem, o svojem odnosu z njim, o občutkih, ki jih doživljajo ob izgubi, strahovih, vprašanjih. Vidijo, da se to ni zgodilo samo njim, kar je zelo pogost občutek. Poleg ustvarjalnih delavnic za žalovanje poskrbimo tudi za sprostitvene dejavnosti. Tabor pripomore k zdravemu prebolevanju izgube in lažjemu vključevanju v vsakdanje življenje.« Čas sicer zmanjša bolečino, a kdor je v otroštvu oziroma mladosti izgubil mamo ali očeta, v resnici žaluje vse življenje, iz svojih izkušenj ve sogovornica. Spomini ga preplavijo zlasti ob rojstnih dnevih, valeti, maturi, diplomi, poroki, rojstvu vnukov, božiču, novem letu, ko bi, če bi bil še živ, z njim delil veselje in srečo. Takrat je lažje, če mu lahko napiše pismo, kaj nariše, se pogovarja o njem, gleda družinske fotografije, prižge svečko ali obišče grob.
Dojemanje smrti
Mlajši od pet let smrti še ne razumejo, odzivajo pa se vseeno (povečana razdražljivost, sprememba prehranjevalnih navad, regresija v obnašanju, strah pred spanjem, zahteve po večji pozornosti itd). »Po petem letu se začenjajo zavedati dokončnosti smrti, ne pa še njene univerzalnosti – procesa, ki so mu podvržena vsa živa bitja. To so sposobni dojeti šele okoli desetega leta. Ker jo razumejo kot prenehanje življenjskih funkcij v telesu, se poveča občutek ranljivosti in ogroženosti, še posebno v adolescenci, ko mladostnik intenzivno išče lastno identiteto. Obdobje mladostništva je za žalovanje najtežje, saj se potreba po samostojnosti in neodvisnosti sreča z občutki nemoči, ki se vzbudijo ob žalovanju. Želi si pomirjajoče bližine odraslih in se je hkrati izogiba, zato je z njim izjemno težko vzpostaviti stik,« je razložila Urška Cvetkovič, ki vabi vse, ki bi radi pomagali žalujočim otrokom (starše, stare starše, učitelje, vzgojitelje), da jo pokličejo na 01/4205-261.
