Na steni njene garderobe globoko v nedrju Ljubljanske operne hiše je črno-bel poster s tremi fotografijami Audrey Hepburn iz filma Zajtrk pri Tiffanyju. Audrey čez garderobo zre v razglednico, na kateri je portret ženske in na njej sporočilo: »I know, I know, You Are Fucking Fabolous.« Za ogledalo je zataknjenih nekaj fotografij iz njenih predstav. In sprva nenavadno, a pogovor kmalu pokaže, da nikakor ne, na steni je tudi koledar londonskega nogometnega kluba Chelsea. Ta garderoba, v njej Audrey, fucking fabolous, Chelsea in fotografije iz predstav je njen, povsem intimni svet solistke baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana Ane Klašnje. Ana je vse to, kot solistka to mora biti, hoče biti. Mislim, mila kot Audrey, čustvena kot Chelsea, nadvse zadovoljna v družbi ljudi iz fotografij, ki jo obkrožajo. Počuti se tako, kot pleše. Fucking faboulous, torej. To vem, ko je namreč govorila o svojem poklicu, o obdobju, v katerem je, je kolena na zofi pritegnila k sebi, se objela. To je redek privilegij, biti natančno tam, kjer hočeš biti, in delati, kar hočeš delati.
Med fotografiranjem sem vas po letih vprašal zato, ker se mi je zazdelo, da je prefinjenost gibov tolikšna, da je to mogoče primerjati s smučarji skakalci, ki ves čas skrbno pazijo na telesno težo in še fiziološke spremembe v telesu – te so seveda povezane z leti.
Hm. Se jim zares pozna, ne, vsakih sto gramov telesne teže gor in dol?
Tako pravijo.
Pri nas je podobno.
Kako težko se je prebiti v baletnem svetu, kako darwinistična je vaša kariera?
Mislite na boj za preživetje, in da močnejša, boljša baletka pride više v karieri?
Ja.
V resnici gre za nenehen proces tekmovalnosti, stres je nenehno prisoten, saj so vse odločitve pri napredovanju in pridobivanju solističnih vlog subjektivne ter moraš biti torej kot baletka solistka ves čas nekomu všeč. Nenehno se porajajo vprašanja. Sem dovolj dobra? Se bom dokazala? Tukaj seveda razmišljam o prelomnih trenutkih v karieri, kadar dobiš priložnost, da se pokažeš in izkažeš, saj je prva priložnost za preboj lahko tudi zadnja. Mislim tudi, da neumen plesalec ne more biti dober plesalec, saj pomeni po mojem mnenju nadarjenost deset odstotkov uspeha, devetdeset odstotkov sta delo in možgani.
Možgani?
Ja, koliko je plesalec sposoben razumeti in podoživeti vlogo, sprejemati korekcije. Da bi plesalec izkoristil priložnost, po kateri je hrepenel, mora biti močna osebnost.
Ste vi močna osebnost?
Sem. Leto dni po tem, ko so me iz Baletne šole povabili v Opero, sem dobila glavno vlogo v Hrestaču in takrat sem priložnost zagrabila z obema rokama in naslednje tri mesece nisem razmišljala o ničemer drugem, obstajala je samo vloga. Vedela sem, da je to moj trenutek in da takega trenutka morda, celo zelo verjetno, ne bo več, in od takrat nastopam samo v glavnih vlogah.
- CELOTNI INTERVJU NAJDETE V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE POLET FIT, KI VAS ČAKA V NAJBLIŽJI TRAFIKI. Ali pa se nanjo naročite na telefonski številki 080 11 99.