Bleknem, da tri dni. Vsaj. Nakar se samo zasmeje in počaka na prvo novinarsko radovednost, a v zraku pusti občutek, da je tri dni lahko tudi malo; odvisno pač od zornega kota. Mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Nič čudnega, kajti kaj v resnici zdravi bolj ljubeče kot beseda (ki včasih tudi tako presneto rani)? Argentinec toplih oči je na svetu prodal več kot deset milijonov knjig, ki so izšle v več kot 30 državah sveta. V knjigi Ti povem zgodbo? pripovedovalec Bajsi s pripovedmi zdravi mladeniča, ki k njemu zahaja z bolj ali manj obupanimi vprašanji. Grški miti, japonske parabole, zenovske modrosti in lastne avtorjeve izmišljije mlademu pacientu pomagajo do samospoznanja. Jorge prihaja maja v Slovenijo, z njim pa druga sveže prevedena knjiga Ljubiti se z odprtimi očmi.
Ko premišljujem o ljudeh, ki obiskujejo psihoterapevta in leta razpredajo o svojih nerazrešenih konfliktih, se vprašam, ali nenehno govorjenje o težavah res pripomore k lažjemu življenju.
Ne vem, no, ali je bistvo psihoterapije to, da nenehno govoriš o svojih težavah. Dobro, pomaga tudi tako, da z govorjenjem zmoremo težavo videti še z drugega zornega kota ... Sploh pa, mar tega ne počneš ves čas, ko nisi na terapiji? Govoriš in govoriš o svojih problemih. (Smeh.) Morda pogovor o sebi (z nekom, ki te vidi in je priča tvojemu pripovedovanju) pomaga. A terapija ni le poslušanje pacienta, kaj ima povedati; terapevt mora biti veliko bolj aktiven, da se zgodba nekega življenja lahko sploh sestavi. Sigmund Freud je bil prepričan, da so v naših življenjih dogodki, ki se jih ne spomnimo, so potlačeni, zato osebne zgodovine ne moremo izpovedati v celoti. Prepričan je bil, da je človek zdrav le, če lahko svojo življenjsko zgodbo pove točno tako, kot se je zgodila. Težava pa je, da veliko ljudi dogodke svojega življenja taji ali jih opiše drugače, kot so se pripetili. Zapomniti si moraš, kako je bilo zares, kakšna so dejstva. Nisem prepričan, ali je to povsem res. Nisem psihoanalitik ...
Predvidevam, da ste tudi sami morali skozi proces samozdravljenja in psihoterapije.
Ne za dolgo, samo za 25 let. (Tako gromko se zasmeji, da imam občutek, da se je zatresla telefonska slušalka.) Po prvih 25 letih sem se odločil, da grem na svoje. (In spet huronski smeh.) Da bi postal psihoterapevt, moraš gotovo imeti rešenih kar nekaj osebnih vprašanj. Seveda se mnenja, katera vprašanja spadajo med osnovna, od kolega do kolega razlikujejo, a nedvomno drži, da moraš imeti, recimo, jasno stališče do smrti, vere ... Vedeti moraš, v kaj verjameš. Ni sicer pomembno, ali verjameš v boga ali ne, a vedeti moraš! Ne smeš se znajti v položaju, da nimaš pojma, da ne veš, kaj bi naredil ... Lahko rečeš, da ti je vseeno, ker si agnostik, na primer. Imeti moraš tudi politično stališče. Ni pomembno, kakšno, samo imeti ga moraš. Potem moraš imeti jasne odnose s svojimi starši, na primer. Jih ljubiš ali jih ne? Ni pomembno. Dejstvo je, da moraš z njimi imeti razčiščene odnose. Potem moraš imeti svoje stališče do spolne usmerjenosti. Tvoja identiteta ti mora biti jasna, o njej ne smeš dvomiti. Če imaš s temi osnovnimi vprašanji težave, pričakuješ od pacientov, da ti jih bodo rešili. To pa je zelo zelo problematično.
So bile tudi v vašem otroštvu temne sence?
Vsak ima svoje temne sence. Pač nisi otrok, ki so ga tvoji starši želeli. In tvoji starši niso taki, kot bi si jih želel ti. Sicer kasneje spoznaš, da so bili najboljši, a včasih imaš z njimi težave. Obdobja ljubezni in sovraštva v odraščanju so neizogibna. A moji starši so bili res krasni. Naju z bratom sta imela rada. Težave, ki sem jih pa vendarle imel, niso bile gromozanske. Temne sence mi niso povzročale prevelikih problemov; imel sem srečno otroštvo.
Velikokrat slišimo, da je treba biti izjemno močan, da se spoprimeš z demoni preteklosti, da je treba imeti trdno voljo, da zmoreš prerasti vzorce, ki te pehajo v pogubo. Na vseh ravneh življenja poslušamo o moči. Predvsem v psihičnem zdravju. Moram biti močna, da bom srečna?
Če moram na to vprašanje odgovoriti s samo da ali ne, potem ne – ne verjamem, da je moč tista, ki te ozdravi. Ne verjamem, da moraš biti močan, da bi bil srečen. Vem pa, da se moraš soočiti sam s sabo, da ne smeš bežati od sebe. Nisem prepričan, ali moraš biti močan, vem pa, da moraš biti prepričan vase. Nimam veliko kvalifikacij za to vrlino. Biti močan ... Kaj to pomeni? Zdi se mi, da bi to lahko bila tudi hladna oseba. Bolje kot to, da si močan, da rešiš svoje probleme, je, da si ljubljen. Če pa nisi ljubljen, si ljubezen najdi. Če si je ne moreš najti, pojdi k psihoterapevtu, ki ti bo pomagal. (Smeh.)
Knjiga Ti povem zgodbo? je očarljiva tudi zato, ker povsem brez moraliziranja in z lahko razumljivimi zgodbami zareže v srž problema in te pusti olajšanega z novim spoznanjem. Kdaj ste spoznali, da zgodba zdravi?
Kdaj? Ne vem, prihajam iz družine, v kateri je bil eden od dedkov Jud, drugi pa Arabec. Oba sta mi nenehno pripovedovala zgodbe. Eden mi je bral Hafisa, drugi iz Korana, zgodbe dervišev, sufijev ... Moje otroštvo je bilo polno zgodb. Dolgo nisem niti pomislil na to, da bi jih uporabljal v svojem poklicu, a nekoč sem se povsem naključno spomnil na eno od njih ... In spreletelo me je, da bi jih lahko uporabljal tudi v terapiji. In sem jih. Potem me je nekega dne spreletelo, da bi lahko pomagale še mnogo drugim – in začel pisati knjigo. Ostalo veste.
Menite, da mora vsak najti svoje poslanstvo? Da obstaja nekaj, kar človeka zapolni?
Kaj pa vem ... Tako zelo sem užival, ko sem delal kot klovn. Všeč mi je bilo, ko sem delal s pacienti, pa v skupinski terapiji in zdaj, ko pacientov ne sprejemam več individualno, sem zelo rad pisatelj. Mislim, da mora človek kar najbolje opravljati svoje delo ne glede na to, kakšno je. Če se preživljaš tako, da čistiš stranišča na železniški postaji, potem delaj to najbolje, kolikor lahko. Potem je čiščenje tvoje poslanstvo. Delaj najbolje, kolikor lahko.
Kaj ljudje delamo narobe, da ne zmoremo biti srečni?
Prvo, kar mi pride na misel, je, zakaj nam nenehno govorijo, česa ne smemo več početi, ne pa tega, kaj naj nadaljujemo? To velja za posameznike, osebe, družine, pare, za mesta, za dežele ... Ko imam pred sabo par, ki ima težave, jima najprej poskušam dopovedati tri stvari, ki jih počneta prav. Na neki način ju moram rešiti, zato morata vedeti, kaj znata početi dobro. To je magični začetek. Nisem tiste vrste optimist, ki verjame, da na svetu ni slabega, prav tako pa vem, da vse vendarle ne gre k vragu. Katastrofični življenjski nazor nikakor ne pripomore k boljšemu svetu. Če pa me že silite, da vam povem, kaj delamo narobe, potem vam zaupam, da predvsem to, da ne verjamemo sami vase, v svoje sposobnosti. Druga pomembna zadeva je, da verjamemo, da obstaja varna pot. Za nekatere od nas je ni. Motimo se, ko mislimo, da moramo rešiti samega sebe. Kdo je to mi? Ne vemo, da je mi – vsi. Ni mi brez koga. Verjamem tudi, da precenjujemo materialno. Tudi s tem imamo veliko težave.
Verjamete v srečo?
Ali verjamem v srečo? Kaj je to, kakšen bog?! A če verjamem vanj? (Se začne glasno krohotati in kar ne neha. Vprašanje se mu zdi tako zabavno, da se mu do konca odgovora smeje. Slišati je globok in srčen smeh, ki ohranja samega sebe.) Ne, ne verjamem, da je sreča nekaj, v kar je treba verjeti, ampak je nekaj, kar je treba odkriti. Če verjamete ali ne, je sreča nekaj, kar je mogoče doživeti. Ni nekaj, kar prihaja od zunaj, temveč nekaj, kar je znotraj tebe. Moraš jo poiskati, si jo ustvariti, se zanjo boriti. Od tebe je odvisno, ali boš srečen.
No, prav. Ampak kaj bi rekli človeku, ki se ne znajde, ki mu je sreča tuja in ne najde miru?
Povedal bi mu zgodbo o slepem možu, ki je ponoči stal poleg obcestne svetilke in pod njo nekaj vneto iskal. Mimo je prišel policist in ga vprašal: »Gospod, kaj vendar iščete?« »Ključe svojega doma,« mu ta odgovori. Tako se tudi policist skloni in pomaga iskati izgubljene ključe. A ker nimata sreče, policist gospoda vpraša, ali je res prepričan, da jih je izgubil ravno tukaj. Ta mu odvrne: »Ne, nikakor ne. Izgubil sem jih dve ulici nazaj.« »Dve ulici nazaj?!« se upravičeno začudi policist. »Zakaj jih vendar iščeva tukaj?« »No, tukaj je svetlo,« odvrne. Po tej zgodbi bi človeku povedal, da srečo išče tam, kjer sveti luč. A je tam žal ni. Iti mora nazaj, tako daleč nazaj, da pride do razpotja, na katerem je srečo izgubil. In iskati dalje.
Lepo ste povedali.
Veste, živim od besed. (Smeh.)
Pa vi? Imate tudi kaj težkih trenutkov?
Seveda, seveda. Pridejo trenutki, ko se počutiš nemočnega in užaloščenega. To ni nič hudega, tako je pač življenje. Sufiji so govorili, da ni pomembno, kako tanek je kos sira, vedno ima dve strani. Življenje je tako, kot je. Ni pomembno, kako hitro, kako počasno je, ali srečno mineva – vedno ima dve plati. V vsakem težkem položaju moraš najti nekaj, kar je dobro zate. Seveda imam tudi sam kdaj pa kdaj težave. Eden najbolj žalostnih, težkih dni je bil nedvomno ta, ko mi je umrla mati in sem jo moral pokopati. Seveda sem bil izjemno potrt, a v tistem trenutku sem spoznal, da v resnici nisem bil nesrečen, kajti zavedal sem se, da sva imela zelo lep odnos. Ničesar ni bilo, kar bi še moral dati, razložiti, razčistiti ... Žalosten trenutek je bil, seveda, a za naju z bratom je bilo takrat najpomembneje, da začutiva, da nisva nesrečna.
Živite v odmaknjeni obmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko, piše na ovitku knjige. Odpovedali ste se televiziji, sem prebrala, in svoj čas namenjate pisanju, družini in prijateljem.
Da. To je res. Ne gledam televizije ... ker nimam aparata. Ampak včasih grem v bar in tam spremljam tekme. (Smeh.)
Kaj pa minljivost? Se je zavedate?
Se je. Imam 62 let. To je starost, ko moraš začeti razmišljati tudi o tem ... Moraš malce upočasniti, sicer prehitro do konca. Trenutno sem v Argentini, ker imam dva vnuka. Z njima sem zelo srečen. Kar nočem oditi, hočem ju gledati, kako rasteta. Kmalu se vračam v svojo špansko vasico, v hišico ob mediteranskem morju. Tam ni veliko početi, a tega tudi nočem.
Ste mojster besede in ne dvomim, da ste pomagali več stotnijam. Pa vendar ... Ste tako modri tudi zasebno?
(Vzdihne in na kratko obmolkne.) V Buenos Airesu so snemali kratki film z vprašanji mimoidočih, ki so mi ga potem predvajali, da bi na vprašanja odgovoril. In v njem se pojavi mlad moški in vpraša: »Dr. Bucay, ali tudi vi doma počnete, kar učite druge?« Video so pokazali vsem prisotnim v dvorani. Kmalu sem dojel, da je na posnetku moj sin Demián, ki me sprašuje, kako svoje učenje izvajam doma. Rekel sem, pred vsemi: »To je Demián, moj sin. Odgovoril ti bom, dragi moj. Trudim se. Trudim se.« Poskušam najbolje, kot zmorem. Mislim, da je to dovolj. Če se trudiš, ne skrbi. Delaš najbolje, kot lahko.
- Priklenjeni slon
Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebno slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč, a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla. Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko. Čeprav je bil slon nanj priklenjen z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila. Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal? Star sem bil pet let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo sámo: »Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?«
Ne spomnim se, da bi dobil uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka ... in se nanjo spomnim le občasno, kadar srečam koga, ki se je spraševal isto kot jaz. Pred nekaj leti sem na srečo naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti. Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst. Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan, dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svoje nemoči in se vdal v usodo. Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu. In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu. Nikoli ... nikoli več ... ni ponovno preizkusil svoje moči ...
(Ti povem zgodbo?, Mladinska knjiga 2011; zgodba, nastala po avtorjevi domišljiji)
