Pred ljubezenskim domenkom, pomembnim preizkusom znanja ali javnim nastopom lahko tudi ljudem z jeklenimi živci v trebuhu zaplešejo metuljčki. Ta občutek ni naključen, osvetljujejo strokovnjaki. Nanj je med prvimi opozoril nevrolog dr. Michael Gershon, širši javnosti pa ga je predstavil v delu The Second Brain (Drugi možgani), ki je v izvirniku izšlo leta 1999. Strokovnjak meni, da imamo ljudje dobesedno dvoje možganov – prvi so v glavi, drugi pa v trebuhu, kajti tudi tod je mreža živcev podobno kot v glavi na gosto prepletena. Še več, od možganov v človekovem drobovju in njihovega sodelovanja s tistimi v glavi je odvisno ne le, kako se bo kdo počutil, ampak tudi, kako bo razpoložen in za katere bolezni bo dojemljivejši.
Drži, drugi možgani, tako znanstvenik, niso sedež zavesti, ne zmorejo sprejemati odločitev, toda še kako vplivajo na zavest o sebi in lahko v procesu odločanja človeku dajo vetra v jadra ali vržejo polena pod noge. »Drugi možgani nam ne morejo pomagati skovati velikih misli o veri, filozofiji ali poeziji, ta področja so še vedno v pristojnosti možganov v glavi,« razlaga dr. Michael Gershon, »a od njih je odvisno, kako se počutimo, še posebno, ali je naše razpoloženje vedro, veselo ali pa, prav nasprotno, črnogledo, tesnobno.«
Možgani si
ne mažejo rok
Druge možgane strokovno imenujemo trebušni živčni sistem, sestavljajo pa jih snopi nevronov, ki so ugnezdeni v stenah prebavil vzdolž prebavnega trakta, od požiralnika do anusa se raztezajo na devetih metrih. Vanje je vključenih okoli sto milijonov nevronov, več kot jih je v hrbtenjači ali perifernem živčevju.
Ta mreža nevronov omogoča, da »čutimo« svoj notranji svet, vse, kar poteka v drobovju – razgradnja živil, vsrkavanje hranil iz zaužite jedače in pijače, potovanje hrane po prebavnem traktu zaradi peristaltike, ritmičnega krčenja gladkega mišičja prebavil od začetka požiralnika do konca debelega črevesa.
Preveč serotonina, menijo nekateri znanstveniki, lahko izzove sindrom vzdraženega črevesja. Foto: Shutterstock |
Ker imajo drugi možgani na voljo svoje reflekse in čutila, lahko nadzorujejo svoje delovanje neodvisno od možganov v glavi, pojasnjuje dr. Gershon. Ta zapletena mreža živčevja se je v evoluciji verjetno razvila, da bi zmogla nadzirati prebavo in izločanje tam, kjer to res poteka, ne pa v možganih daleč proč, torej v glavi, ki bi morala sporočila o delovanju pošiljati še prek posrednika, hrbtenjače. Tako dolga pot bi lahko zvečala možnosti za napake. »Preprosto rečeno, možganom v glavi si ni treba mazati rok s tako umazanim poslom, kot je prebava, to delo so prepustili možganom v trebuhu.«
Znanstvenik Emeran Mayer pa je prepričan, da se trebušni živčni sistem ni razvil zgolj zato, da vse, kar vstopi v telo skozi usta, brez težav potuje naprej proti koncu debelega črevesa. Znanstveniki so denimo odkrili, da kar devet izmed desetih vlaken vagusnega živca, glavnega živca parasimpatičnega živčevja, ki uravnava delovanje skoraj vseh notranjih organov, prenaša podatke iz droba v možgane, le eno pa v obrnjeni smeri. »In večina sporočil iz drobovja v možgane je po vsebini,« je prepričan dr. Gershon, »vse prej kakor prijetna.«
Trebušne duševne tegobe
Drugi možgani obveščajo zavest o tem, kaj se jim dogaja, tudi po bolj skritih, nejasnih poteh. »Menimo, da večino človekovih čustev zaznamuje, če ne kar vzbudi trebušni živčni sistem,« razlaga Mayer. Ščemenje v trebuhu – sporočilo drobovja možganom, da je treba zaradi nevarnosti zagnati preplah, se pripraviti na boj ali beg – je le eden izmed preprostejših zgledov, kako ta vplivajo na človekova čustva in razpoloženje. Da je res tako, kaže terapija, ki jo uporabljajo pri zdravljenju hude depresije. Pri njej z elektromagnetnim signalom spodbudijo delovanje vagusnega živca, že njegova večja dejavnost pa pri bolniku razblinja občutek tesnobe.
Tudi druge metode pomoči depresivnim bolnikom kažejo na tesno prepletenost in medsebojni vpliv vrhnjih in spodnjih možganov. Tudi trebušni živčni sistem uporablja več kot 30 različnih prenašalcev sporočil, podobno kot možgani, kar 95 odstotkov serotonina v telesu, imenovanega tudi hormon sreče, je v črevesju. Ker zdravniki pri zdravljenju depresije predpisujejo tudi sredstva, ki zvišujejo raven serotonina v telesu, to vpliva tudi na delovanje drugih možganov. Nekateri znanstveniki celo menijo, da lahko preveč serotonina izzove sindrom vzdraženega črevesja, katerega glavni simptomi so bolečine v trebuhu, napihnjenost trebuha ter izmenjavanje obdobja zaprtja z obdobji driske. Ali, povedano drugače, prebavne motnje so izraz, da se je zaradi preveč serotonina v telesu v drugih možganih razvila »duševna bolezen«.
Serotonin, ki je naravno v obtoku po trebušnem živčnem sistemu, bi bil lahko pomemben dejavnik tudi pri razvoju nekaterih bolezni. V medicinski strokovni reviji Nature Medicine je bilo objavljeno poročilo o študiji, po kateri zdravilo, ki v telesu glodavcev preprečuje, da bi serotonin iz prebavil prodiral v telo, pripomore k zmanjšanju dojemljivosti živali za osteoporozo. »Takšnega odkritja sploh nismo pričakovali,« je zapisal Gerard Karsenty, vodja raziskave. »Izsledek pa daje upanje, da bi bilo mogoče z nadzorovanjem delovanja trebušnega živčnega sistema vsaj pri glodavcih zmanjšati tveganje za osteoporozo.«
Kako pomembno je za čilost, da drugi možgani delujejo brezhibno, bi lahko sklepali tudi po podatkih, da je kar sedem imunskih odzivov od desetih, s katerimi imunski sistem prežene ali pokonča bolezenske klice, usmerjenih v prebavila. Če se trebušnemu živčnemu sistemu začne zapletati, tudi zmožnost telesa, da se postavi po robu bolezenskim klicam, strmo upade.