Boleči spomini ostanejo 'zamrznjeni' v globljih strukturah možganov, shranjeni so v telesu kot somatski spomin in vplivajo na naše doživljanje sebe in sveta. Izražajo se kot občutki tesnobe, ujetosti, nemoči, izogibanja, sramu, depresije, panični napadi, čustvena otopelost, notranja napetost, občutki nevrednosti, nespečnost, nočne more, ponavljajoči se nezdravi vzorci v odnosih...
Metodo brainspotting je leta 2003 nepričakovano odkril newyorški psihoterapevt dr. David Grand pri delu z umetnostno drsalko, ki ji zaradi tesnobe ni uspelo izpeljati drsalne figure – skoka trojni zasuk. Po letu terapevtskega dela je doživela preboj, ko je pogled zadržala na točki, kjer je dr. Grand opazil močan odziv v njenih očeh, kar je sprožilo izbruh travmatskih spominov. Ko jih je predelala, je brezhibno izpeljala trojni zasuk in težave se niso več ponovile.
Jana Potočnik, univ. dipl. komunikologinja in specializantka integrativne psihoterapije, in Sabina Gombač, univ. dipl. socialna pedagoginja in dipl. integrativna psihoterapevtka, sta usposobljeni za brainspotting in ga redno izvajata kot del psihoterapevtskega procesa. Opazili sta namreč, da je za učinkovite, globoke in trajne spremembe pomembno uporabljati metode, ki posežejo globlje kot klasična pogovorna terapija.
Podzavest je skladišče
Brainspotting je namenjen predelavi travme in zdravljenju številnih psiholoških in telesnih simptomov. »Primeren je tako za predelavo travmatskih dogodkov, ki se zgodijo v odraslosti, na primer prometna nesreča, kot tudi za predelavo travm, ki so posledica zlorab in zanemarjenja v zgodnjem obdobju življenja. Trajanje procesa je odvisno od težave, s katero prihaja posameznik na terapijo. Če gre za travmatičen spomin iz odraslega obdobja, bo lahko dovolj le nekaj ur terapije, če pa je ta dogodek kakorkoli povezan s preteklimi bolečimi izkušnjami ali prihaja posameznik zaradi posledic travm zgodnjega obdobja življenja, bo proces trajal dlje,« pravi ga. Gombač. »Za učinkovitost metode je ključna vzpostavitev varnega terapevtskega odnosa. Metodo v terapevtski proces vključujemo postopoma, v dogovoru s klientom in glede na njegove zmožnosti soočanja z bolečimi občutji.«
Ob besedi travma pogosto pomislimo le na skrajne oblike nasilja, kot sta rop in posilstvo. »Vendar so to lahko tudi dogodki, ki jih niti ne zaznamo kot travmatične, ampak so ravno tako boleči in v nas pustijo posledice, npr. pogosto zasramovanje otroka s strani staršev, ko nečesa ne zna. Če se tovrstni dogodki ponavljajo in se nabirajo kot kapljice, globoko posežejo v posameznikovo doživljanje sebe,« pojasni ga. Gombač.
Zanima me, ali je lahko isti dogodek za nekoga travmatičen in za drugega ne. »Kateri dogodek je za posameznika travmatičen, je odvisno od vrste, intenzivnosti in trajanja dogodka, lastnosti osebe, ki ga je doživela, ter od čustvene podpore, ki jo je imela oseba ob dogodku,« pojasni ga. Gombač. »Ob travmatičnem dogodku namreč doživimo izjemno intenzivna neprijetna čustva, kot so groza, strah, nemoč, izguba nadzora, občutka varnosti. Če je bila ta izkušnja za nas preboleča in se z njo nismo zmogli spoprijeti, jo iz potrebe po preživetju potisnemo v podzavest,« pravi ga. Gombač.
Čeprav te dogodke potisnemo v podzavest in se jih zavestno ne spominjamo, ostanejo 'zamrznjeni' v določenih delih možganov in shranjeni kot somatski spomin v telesu ter močno vplivajo na naše doživljanje sebe in sveta okoli nas. Več je bilo tovrstnih bolečih dogodkov in večja je bila potreba po potlačitvi, večji vpliv imajo na naše življenje.
Telo je ključ
Stik s telesom je ključen. »Nekdo se lahko npr. boji avtoritete in uvidi, da se je v otroštvu bal očeta. Razume, od kod izvira njegov strah, nič pa se ne spremeni v občutenju – še vedno čuti napetost, strah, tesnobo. Z brainspottingom pridemo prek občutkov v telesu in ustreznega očesnega položaja do predela v možganih, kjer je ta spomin zaklenjen, da se predela. Ko travmo predelamo, se čustveni naboj izgubi, strah izgine. Travmatični dogodki iz preteklosti ostanejo le še spomini, ki niso več boleči in ne povzročajo vznemirjenja,« pove ga. Potočnik.
Ko klient pripoveduje o težavi, ki ga vznemirja, obremenjuje, ga terapevt takoj usmeri na občutke v telesu in kje jih čuti, npr. cmok v grlu, tesnoba v prsih, močno bitje srca. Klient nato poišče točko pogleda, kjer te občutke najmočneje čuti. Terapevt gre s pointerjem čez vidno polje, kar sem preizkusila. Občutek nelagodja v telesu je bil na neki točki močnejši. »Z izbiro ustreznega očesnega položaja omogočimo dostop do predela v možganih, kjer je shranjena čustvena bolečina z vsemi občutki in telesnimi senzacijami,« nadaljuje Potočnikova. Nato klient čuječe opazuje svoj notranji proces, kamorkoli gre. V takšnem stanju, ki se mora zgoditi v varnem psihoterapevtskem odnosu, se aktivira proces samozdravljenja.
Na koncu procesa klient običajno občuti olajšanje, proces samozdravljenja pa se nadaljuje tudi še po zaključku terapije. Klienti pogosto povedo, da so se pozitivni učinki terapije po nekaj dneh okrepili.
Nepredelana travma gre iz generacije v generacijo
»Nepredelana travma se nezavedno ponavlja in prenaša,« pravi ga. Potočnik. »Negativno vpliva na vsa področja našega življenja. Zelo pogosto se kaže v partnerskih odnosih, saj nezavedno pritegnemo tip odnosa, ki nam je poznan, četudi je boleč. Če ima oseba negativno prepričanje, da ni dovolj dobra ali ni vredna ljubezni, si bo našla partnerja, ki ji bo to prepričanje potrjeval.« Negativna prepričanja so shranjena v globljih predelih možganov. »Z njimi se nismo rodili, ampak so posledica travmatskih izkušenj, tega, kar smo zaključili o sebi na podlagi negativnih dogodkov. Če imamo veliko negativnih prepričanj, ne moremo zgraditi srečne življenjske zgodbe.« Če želimo ta prepričanja o sebi spremeniti v pozitivna, racionalno prepričevanje ne zadostuje. Za negativnimi prepričanji je namreč vedno čustvena komponenta, običajno boleča, ki jo je treba predelati.
Reševanje je še bolj smiselno, če vemo, da bomo nepredelano travmo zelo verjetno nezavedno prenesli na potomce. »Najnovejše raziskave namreč dokazujejo, da se nepredelana travma prenaša iz generacije v generacijo ne le prek vzorcev razmišljanja in vzgoje, ampak tudi prek DNK-zapisa,« pove ga. Gombač. »Bolj ko predelamo lastne travmatske izkušnje, manj jih nezavedno prenašamo naprej. In brainspotting je uspešna in učinkovita pot do razrešitve,« zaključi ga. Potočnik.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
