Pravzaprav je bila kar nočna mora, ki se mi v zadnjem obdobju spet ponavlja. Stojim sredi polja, na makadamskih poteh, kjer sem odraščala. Naenkrat se stemni, na obzorju se črn oblak spusti do tal in se sprevrže v grozeč tornado. Velikan se cikcakasto vali proti meni, jaz pa stojim kot vkopana in v trepetu samo čakam: me bo zadel ali bom imela srečo in bo tokrat šel mimo? Premakniti se ne morem.
Po navadi se zbudim zadnji hip, tik preden me zajame smrtonosni vrtinec. Ker se mi je ta prizor, kot rečeno, ponavljal, sem pred časom poiskala Knjigo sanj. Sicer ne dam prav veliko na te stvari, imuna proti njim pa tudi nisem. Da polna luna, recimo, zagotovo vpliva na ljudi, sem začela verjeti, ko sem kot študentka nekaj mesecev delala v vrtcu. Otroci v jaslih (tako se reče najmlajšim) so med popoldanskim počitkom padali z ležalnikov kot za stavo. Sliši se smešno, ampak je res. Če tega ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela.
No, famozna knjiga mi vendarle ni ponudila neke hude razlage: Če vidite tornado, pomeni, da ste v obdobju življenja, ko vlada popoln kaos. »A bejž?! Tega si pa res ne bi mislila,« sem bila cinična, ko sem to prebrala. Ne vem, kaj sem pravzaprav pričakovala. Da bom rešitev našla kar v knjigi ali morebiti celo v nočni mori? »Tako enostavno pa to ne gre, Majči,« sem si rekla in zaprla platnici, na katerih je zdaj že dober centimeter prahu.
Sem pa zaradi tega začela razmišljati, kaj povzroča kaos v mojem življenju. Ugotovila sem, da se mi dogajajo spremembe, in to precejšnje. Tako na zasebnem kot poklicnem področju. Zadala sem si ogromno izzivov, eden večjih je zagotovo ta, da na Ljubljanskem maratonu pretečem 21 kilometrov. Z družbo se poleti odpravljamo na Triglav, stokrat v enem letu bom obiskala Primoža, vzpetino nad Kamnikom. Pa tudi pisanje tedenske kolumne, ki pravzaprav izhaja iz mojega bloga, kjer zapise objavljam prav vsak dan, ni mačji kašelj. Moj trenutni življenjski tempo je precej naporen.
V minulem tednu sem se udeležila novinarske ekskurzije po sosednji Hrvaški. V naši ekipi je bil tudi izkušeni jadralec Mitja. »Ko sem odhajal na plovbo, mi je prijateljica zaželela: 'Naj bo morje mirno!' Pa sem ji rekel, da to pa ne. Da se z jadrnico v brezvetrju ne pride daleč, motornih čolnov pa da ne maram voziti. Od takrat naprej vedno pravim – naj bo morje razigrano! Torej brez viharjev, a vendar naj piha, da se sploh kam pride.«
Tako kot morje mora tudi življenje biti razigrano: preveč viharjev škodi, a če nič ne piha, se pa nikamor ne pride. Zato – dovolj jamranja. Akcija!