Tolmači – most med
 gluhimi in slišečimi

Glavni namen Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik je zagotavljanje pravice do tolmača gluhim osebam, kar je podrobno opredeljeno v zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika, je razložila Jasna Bauman, direktorica zavoda. »Gluhi imajo pravico do neomejenega števila brezplačnih tolmačenj v vseh postopkih, v katerih gluhota predstavlja oviro za sporazumevanje, denimo pri zdravniku, na zavodu za zaposlovanje, upravni enoti, zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sodišču, banki, policiji, med izobraževanjem. V teh primerih so plačniki tolmačenja javne institucije (npr. zdravstveni dom), kadar pa tolmača potrebuje zasebno, ga plača z vavčerji, ki jih krije ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Gluhi dijaki in študentje so letno upravičeni do sto ur tolmačenja v obliki vavčerjev, preostali do 30 ur. Izkušnje kažejo, da bi mladi potrebovali več ur, saj jih, recimo, samo za tečaj tujega jezika lahko porabijo večino, dobro pa je, da so neizkoriščeni vavčerji prenosljivi v naslednje leto.« A glavna, mnogo večja težava tiči drugje: »Po dolgotrajnem oranju ledine smo sčasoma le dosegli, da imajo gluhi pri nas tudi v praksi, ne le v zakonu, pravico do tolmačenja v javnih ustanovah, žal pa to še vedno ni zagotovljeno v šolah oziroma na fakultetah. Vsi se strinjajo, da je treba dijakom in študentom to omogočiti, v izobraževalnih ustanovah pa pravijo, da nimajo sredstev za plačevanje tolmačev. Začaran krog, predvsem pa očitna kršitev zakona.«

V vsej državi je na voljo 46 tolmačev, kar je za potrebe 915 uporabnikov slovenskega znakovnega jezika trenutno dovolj, občasno imajo težave le v dopoldanskem času, ko je povpraševanje po tolmačih večje. »Uporabniki morajo tolmača naročiti vnaprej (npr. za obisk okulista), le v izrednih primerih, ko se na nas obrnejo, recimo, z urgence, ker je pri njih gluh ponesrečenec, mora tja pohiteti najbližji dosegljivi prevajalec. Vsi imajo najmanj peto stopnjo izobrazbe in certifikat o strokovni usposobljenosti za ta poklic, svoje znanje pa redno nadgrajujejo, zato lahko tolmačijo tudi predavanja na fakultetah ali obravnave na sodišču.«

Več samostojnosti

Včasih so imeli za pomoč gluhim dežurni telefon, a so zaradi številnih pomanjkljivosti pred štirimi leti uvedli Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki se je izkazal kot zelo koristna in uporabna rešitev. Deluje 24 ur, v njih se za računalnikom izmenjajo štirje tolmači. Gluhi so ga dobro sprejeli in danes imajo približno 390 registriranih uporabnikov. »Center omogoča vzpostavitev komunikacije gluhega uporabnika s tolmačem, ki v njegovem imenu pridobiva različne informacije s področja javnih institucij in tako pripomore k bolj samostojnemu in neodvisnemu življenju. Dežurni ga lahko naroči na pregled pri osebnem zdravniku, se pozanima, kdaj se lahko oglasi pri svetovalcu na centru za socialno delo ali zavodu za zaposlovanje, katere dokumente potrebujete za izdajo osebne izkaznice in podobno. Pri svojem delu mora včasih čisto zares prevajati zapise gluhih v slovenski jezik, saj je njihova pismenost pogosto zelo slaba. Gluhi recimo zapiše: jaz bi rada ti pokliči šola moja hčerka hodi dom kako urediti položnice jaz hočem mojo trajnik banka.« Do klicnega centra je mogoče dostopati z vsemi ta trenutek razpoložljivimi komunikacijskimi sredstvi (SMS, videoklic prek mobilnega telefona ali računalnika, elektronska pošta, spletni pogovor v živo, faks).

Uvedba tega projekta se slišečim morda ne zdi velika pridobitev, za ljudi, ki zaradi okvare sluha ne morejo uporabljati glasovno-slušnih poti, pa je to izjemna pomoč, poudarja sogovornica. Prej so bili v podrejenem položaju in odvisni od pomoči sorodnikov, sosedov, prijateljev in tolmačev, s katerimi so se lahko pogovarjali le prek esemesov oziroma v živo, ali pa so morali osebno do zdravstvenega doma, urada ..., zdaj pa se s posredovanjem vedno dostopnega tolmača lažje in hitreje sporazumevajo s svetom ljudi, ki s sluhom nimamo težav.