S partnerjem sva se pred leti razšla in zdaj skupaj skrbiva za otroke. Trudim se, da obema omogočam stik z očetom, čeprav je včasih to res težko. Ne pride pravočasno, ker se je ravno takrat kaj zgodilo, česar ni predvidel, ostane s prazno baterijo in ni dosegljiv na telefon, v službi mu ne nakažejo denarja, prijatelj mu ne posodi avta, kot sta bila dogovorjena, in tako naprej. Vedno neki izgovori, ob tem pa ima pripombe čez mojo vzgojo in vedenje otrok. Kako naj to zdržim?
Za vaše razmišljanje se vam lepo zahvaljujem, Andreja
- Odgovor terapevtke naravnega zdravljenja
Ena najzahtevnejših lekcij, ki se jih učimo v življenju, je sprejemanje lastne odgovornosti. To opazujem pri najrazličnejših osebah, po spolu, starosti, izobrazbi in tako imenovani duhovni stopnji razvoja. Nekateri se imajo za zelo 'duhovne', vendar ne prepoznajo niti osnovne odgovornosti do sebe, do narave ali drugih oseb. To težavo pravzaprav videvam na vsakem koraku.
Prav neverjetno je, kako si prizadevamo, da bi zaščitili svoj ego in neaktivnost. Včasih se počutimo žrtve neprijaznih okoliščin, družine, v kateri živimo, sodelavcev, nadrejenih, da ne omenjam politike.
 |
| Beba Splichal. |
Pred vhodom v naše stanovanje je dnevni center za pomoč zasvojenim. Ljudje so simpatični, vedno si prijazno rečemo dober dan, kar je sicer za marsikoga drugega, ki ga srečam čez dan, nepotreben višek bontona. Skoraj vsak od teh (bivših) zasvojencev ima psa, bolj krvoločnega videza, čeprav zatrjujejo, da so popolnoma nedolžni in jih imajo zato kar brez vrvice. S svojim psom za vsak slučaj naredim velik ovinek. Moj ni tako strpen v vsaki situaciji in res ne jamčim. Je le pes. Ves ljubi dan postopajo po pločniku, kadijo in tudi kaj pijejo ter se na ves glas pogovarjajo; prostor pred vhodom so vzeli za svojega. Včasih, ko grem mimo, me spravijo prav v dobro voljo, še posebno kadar ujamem del njihovega pogovora (kar ni težko, so res glasni in sproščeni). Zanimivi se mi zdijo, ko opazujem, kakšno vse je lahko življenje, odvisno od tega, kaj izbereš. Ni nujno, da je moja izbira kaj boljša, sploh pa ne edina mogoča. In ravno o tem sem želela spregovoriti: o odgovornosti. Namreč, ti ljudje nenehno samo kritizirajo in se pritožujejo. Enkrat samkrat nisem slišala pozitivne misli, navdiha, načrtovanja neke spremembe, slišim le pričakovanja do drugih. Razpravljajo o dnevnih političnih dogodkih, spremljajo, kje je kdo kaj res velikega ukradel ali zamočil, komentirajo grozno vreme, bentijo, da jim bodo že pokazali (komu, ki jim ni česa vrnil, nakazal ...), pritožujejo se čez globalne spremembe in neučinkovito birokracijo v naši državi. Imajo tudi kup predlogov, kako bi oni to uredili, če bi bili na vladajočem ali direktorskem položaju. Če bi o čem odločali, ne pa tako, ko nič ne morejo. Opažam, da bolj ko gre komu slabo, bolj kritizira vsevprek in išče krivce zunaj sebe. Tisti, ki vzamejo stvari v svoje roke, realno ocenijo svojo situacijo in življenje, za prazno nakladanje nimajo časa. Škoda jim je te energije. Če niso s čim zaposleni, raje počivajo, uživajo ali pa načrtujejo, kako se bodo izvlekli iz težav, če jih imajo. Zavedam se, da so določene osebe, ki tega niso sposobne, in je prav, da se jim pomaga. Ne govorim o takšnih. Ne govorim niti o družbi pred blokom niti seveda ne konkretno o vašem nekdanjem partnerju. Mislim bolj na vzorec vedenja, ki ga tako zelo radi povzamemo, kadar nismo zadovoljni z življenjem.
Življenje pa nas čaka skupaj z odgovornostjo. Težka lekcija, ki jo le malokdo razume, še manj pa je takšnih, ki se je lotijo z veseljem. Verjamem, da ste vi raje srečno odgovorni kot nesrečni in neodgovorni, zato me niti malo ne skrbi za vas. Vse bo v redu.
Imate težavo, ki je ne znate odpraviti? Potrebujete samo nasvet, spodbudo, da ste na pravi poti? Če imate vprašanje za Bebo Splichal, ji ga zastavite, tako da izpolnite spodnji formular.
Nasvet iz te rubrike upoštevate na lastno odgovornost. V primeru hujših težav se posvetujte z zdravnikom.
