Ali je bolje teči na avtomatski tekalni stezi ali na prostem po asfaltu? To vprašanje ni novo, resnica pa je, da ima vsaka oblika prednosti in slabosti. Seveda obstajajo določene oblike treninga, ki jih učinkoviteje opravimo na tekalni stezi. A hkrati tek na taki napravi pri nekaterih vzbuja občutek brezciljnosti, kakor da bi tekli na kolesu za hrčke. Pri odločitvi, kje teči, je treba upoštevati svoje cilje, pretekle poškodbe in seveda tudi preference.
Prednosti...
Kar se tiče zahtevnosti teka, je ta enaka na stezi in na prostem. Ljudje predvidevajo, da je tekanje na prostem empirično gledano težje kakor na napravi v zaprtem prostoru. Toda raziskave so pokazale, da je na tekalni stezi enako zahteven kot na prostem, če nastavimo enostopinjski naklon.
Tekalna naprava manj obremenjuje sklepe. Prožni tekoči trak na njej je bolj prizanesljiv do gležnjev in drugih sklepov kakor asfalt ali beton. Tek na stezi lahko pomaga zmanjšati silo udarcev na sklepe in celotno telo. To zna biti še posebno koristno, kadar okrevamo po poškodbi ali se regeneriramo po napornejšem treningu. Dobro je, če pred vrnitvijo na asfalt nekajkrat na teden kombiniramo tek na prostem s tistim na tekalni napravi, namesto da gremo takoj na trdi asfalt.
Sodobne naprave tekaču omogočajo, da si sestavi lasten režim teka, s čimer lahko natančno simulira razmere na dejanski progi, ki jo namerava preteči. Tudi če ne trenirate za tekmo, lahko spreminjate način teka, na najsodobnejših napravah, opremljenih z zasloni in zvočniki, pa lahko izberete progo v določeni pokrajini tako rekoč kjer koli na svetu. Poleg tega ni grobih kamnov, spolzkih skal, dežja in vetra, kar zna še kako priti prav, če je zunaj slabo vreme.
... in slabosti
Tek na tekalni stezi je morda res prijaznejši do sklepov, a tisti po neravnem terenu ali pločniku ima svoje prednosti. Čeprav se nam tla morda zdijo ravna, nikoli niso popolnoma, zaradi česar se nožne mišice nenehno prilagajajo spreminjajoči se podlagi. To še kako koristi naši koordinaciji in ravnotežju, kar se pozna tudi pri vsakodnevnih opravilih. Medtem ko je tek na tekalni stezi vsekakor dober za našo telesno pripravljenost, pa ne more posnemati razmer na prostem.
Ker tekoči trak, po katerem tečemo, upravlja stroj, je mišična mehanika drugačna od teka na prostem. Pri tem se zanašamo na kolenske tetive, da dokončajo korak in goleni dvignejo skoraj do zadnje plati. Na tekalni napravi pa del tega dela opravi kar pogon tekočega traku. Za odriv poskrbijo naši sprednji stegenski kvadricepsi, toda zadnje stegenske mišice noge ne dvignejo tako visoko kakor pri teku na prostem. Če treniramo samo na notranji stezi, moramo s pomočjo kombinirane vadbe poskrbeti tudi za zadnjo stran nog, natančneje za zadnjične in zadnje stegenske mišice.
Ena glavnih slabosti tekalnih stez pa je dolgčas. Tudi če imamo na prenosnem predvajalniku pripravljene najboljše pesmi ali če gledamo televizijo, se nam prepogosto zgodi, da se zastrmimo v uro na steni in ugotovimo, da je od zadnjega pogleda nanjo minilo le pol minute. Kadar tečemo na prostem, čas relativno gledano mineva hitreje že samo zato, ker se dejansko premikamo. Poleg tega imamo pred seboj točno določen cilj, ki se mu iz koraka v korak bolj približujemo. To nam daje občutek, da smo v resnici pretekli določeno razdaljo, kar nam daje dodatno moč, da stisnemo zobe in napnemo moči, ko smo tik pred tem, da bi odnehali.