V vsakem šolskem razredu je nekaj otrok, ki jim notranji nemir preprečuje, da bi sledili pouku in imeli zadovoljive stike s sošolci in učiteljico, prav tako pa tudi nekaj otrok, ki tako tiho nosijo svoje čustvene stiske, da trpljenja nihče ne opazi, sami pa obračajo jezo proti sebi. Včasih stiske torej vodijo do vedenja, ki je moteče, včasih pa se teh otrok skoraj ne opazi, saj so depresivni, perfekcionistični ali osamljeni, pravi Jasna Solarović, vodja Peroti – Društva za sobivanje človeškega, psihologinja in specializantka psihodramske psihoterapije na Inštitutu za psihodramo v Birminghamu v Angliji. »Nekaterim že sredi osnovne šole grozi izključitev iz šole, krožkov, prijateljskih krogov ali pa prešolanje v zavod. Čeprav so pogosto nadpovprečno bistri, se jim možnosti, da bi razvijali svoje talente, hitro zožujejo. Včasih začutijo, da so tudi odrasli začeli obupovati nad njimi. Nekateri so v šoli in drugje deležni veliko poskusov pomoči, a zdi se, da teh načinov ne zmorejo izkoristiti. Pravijo jim vedenjci, hiperaktivni, težavni, travmatizirani ali otroci s posebnimi potrebami,« pripoveduje sogovornica, ki je bila nekaj let asistentka na fakulteti za socialno delo, od leta 2004 pa vodi socioterapevtske programe za otroke z vedenjskimi in čustvenimi težavami ter usposabljanje prostovoljcev.
Zlasti za te otroke in njihove starše v Peroti, ki deluje od leta 2009, med drugim organizirajo večmesečni program strokovne pomoči Jaz in drugi od pomladi do jeseni, ki vključuje podporno-terapevtska srečanja z otrokom, starši, družinski izlet, taborjenje in srečanje družin. Traja od maja do septembra. Tovrstna oblika pomoči ima pri nas korenine v socioterapevtskih taborih, ki so jih na civilno pobudo začeli razvijati leta 1975. Projekt je nato kar trideset let vodil naš priznani psiholog doc. dr. Bernard Stritih, od leta 1994 pa se je odvijal v okviru Društva Odmev, v katerem je izkušnje pridobivala tudi naša sogovornica. »V Peroti je deset stalnih sodelavcev, povezanih v trdno 
ekipo. Izhajamo z različnih strokovnih področij, in čeprav imamo tudi druge obveznosti, od ustanovitve vlagamo veliko časa, energije in denarja v vse naše programe. To je verjetno znak, da od sodelovanja v društvu tudi veliko dobivamo. Bogatejši nismo le zaradi novih znanj in izkušenj, pač pa tudi zaradi spoštljive podpore drug drugemu, kar je danes v socialnih mrežah redko, je pa pomembno za osebnostno rast.«
Sredi gozda
brez elektrike
»Osrednji del programa Jaz in drugi od pomladi do jeseni je 14-dnevno poletno taborjenje v bližini Zabič pri Ilirski Bistrici – letos od 7. do 21. julija – v spodbudni in intenzivni terapevtski skupnosti. Ta šteje približno štirinajst otrok in najstnikov, starih od šest do 14 let, ter enako število ustrezno usposobljenih odraslih, zato se lahko vsakemu otroku pošteno posvetimo. Podkovani smo s strokovnim znanjem in večletnimi izkušnjami, pred vsakim poletnim taborom pa se ekipa, ki se ji pridružijo tudi skrbno izbrani novi člani, štiri mesece še dodatno usposablja.« Delo opravljajo kot prostovoljci, z zneskom, ki ga plačajo starši za svojega otroka, pa krijejo zlasti materialne stroške programa, pravi vodja društva. »Staršem tistih otrok, ki celotnega zneska ne morejo plačati, pomagamo zbrati denarne donacije,« pripoveduje sogovornica, ki pri svojem delu uporablja tudi znanje iz družinske sistemske psihoterapije po pristopu Petra Nemetschka. Na društvo se obračajo zlasti mame in šolske svetovalne delavke pa tudi socialne delavke iz centrov za socialno delo in vzgojitelji iz vzgojnih zavodov za otroke in mlade. »V jesenskih zaključnih pogovorih, ki zaokrožijo večmesečni projekt, otroci in starši izražajo veliko zadovoljstvo z doživetim in pridobljenim ter željo po nadaljnjem sodelovanju.«
| Spremembe opazijo starši in učitelji Starši oziroma skrbniki opažajo, da je imelo taborjenje za otroka izjemen pomen. Tako je denimo mama osemletnika, ki je pogosto nemiren in impulzivne nasilne jeze, izpostavila, da se po taboru lahko z njim več dogovarja in da dogovore in njo bolj sprejema, razume in spoštuje. Tudi učitelji poročajo o napredku. Neka učiteljica je šolski psihologinji povedala, da sedemletnik v novem šolskem letu bolj sprejema skupna pravila, se dlje s pozornostjo zadržuje pri nalogi in da tudi njej bolj zaupa, dobrobiti taborjenja brez prisotnosti staršev, a ob nenehnem strokovnem vodenju opisuje Jasna Solarović. |
Dva tedna šotorjenja na jasi sredi gozda, brez elektrike in tekoče vode, brez motečih pridobitev modernega sveta, a ob skrbnem vodenju usposobljenih odraslih zaupnikov, je za otroke brez dvoma izjemna izkušnja. »Umivamo se v potoku. Svetimo si z ognjem in baterijami. Kuharju vsak dan pomaga druga dežurna skupina. Stik s civilizacijo je skromen in želja po njem prav tako. Glasbo ustvarjamo sami, pri igrah se držimo pravil, tudi takih, ki jih ustvarjamo sami. Da se v sebi in v divjini ne izgubimo, ima vsak dan začrtane korake, a je kljub temu vsak drugačen. Sproščenost in humor prepletamo s pogovori, delom in igro. Vsak otrok razvija zaupen odnos z odraslim, ki ga čuti bliže kot druge, saj sta skupaj v šotoru, pri prebujanju, umivanju in uspavanju. Vez med njima se toliko in tako hitro razvija, kot otrok želi in zmore. Odrasli opazujemo, usmerjamo in spodbujamo, hkrati pa smo z otroki potopljeni v vse ustvarjalne in za življenje potrebne dejavnosti – od lupljenja krompirja, nabiranja drv, petja do pletenja, pogovarjanja, osebne nege in pranja perila.«
