Verjetno ni staršev, ki si ne bi želeli dobrosrčnega in nesebičnega otroka. Altruista, morda celo junaka. In kot učijo psihologi, se z dobroto ne rodimo, temveč nam jo privzgojijo.
Vendar kako? Kot razodevajo Američani, je mogoče otroku plemenito ravnanje priučiti, začeti pa je seveda treba v zgodnji dobi, ko so značajske poteze še v povojih in otrok še nepopisan list papirja, poudarja psihologinja Kate Roberts. Ena od lastnosti, ki odlikuje dobrosrčnega človeka, je nedvomno sposobnost pozitivnega mišljenja. »Uspelo mi bo, torej lahko uspe tudi tebi, je vodilo človeka, ki je srečen in ki želi srečo deliti z drugimi. Tako razmišljajo junaki, preden se podajo v tvegane okoliščine. Starši naj otroke nenehno opogumljajo, da ne izgubijo upanja, ko se znajdejo v dvomih,« pojasnjuje strokovnjakinja in poudarja, da mora biti spodbuda temelj vzgoje, le tako se bo otrok naučil sam spoprijemati s strahovi pred izzivom in tudi morebitnim neuspehom.
Vztrajnost je druga vrlina, seveda tesno povezana s prvo: za samozavestnega človeka poraz ni nujno izguba nečesa dragocenega, temveč nova priložnost. Za vsakim dežjem posije sonce, v odrasli dobi radi povedo tisti, ki so jim starši vlivali pogum in odločnost ter jih kdaj postavljali tudi v na videz težko rešljive položaje. In seveda vedno pohvalili trud, čeprav rezultat ni bil popoln.
Tisti, ki so pripravljeni nesebično pomagati, se zmorejo postaviti v položaj drugega človeka in tako resnično dojeti, občutiti stisko: sočutje je resnično ena tistih dragocenih vrednot, s katero se lahko pohvalijo le redki posamezniki. Ti so sposobni za nekaj časa povsem odmisliti svoje potrebe in morebitne težave ter se popolnoma posvetiti drugi osebi. Starši naj pri otroku pohvalijo vsak njegov poskus pomoči in reševanja zagate, v kateri se je znašel znanec ali prijatelj, le tako bodo spoznali, da lahko s svojim ravnanjem komu resnično olajšajo težavno situacijo.
Otrok se med odraščanjem spoprijema s številnimi moralnimi dvomi, in tudi ko v kočljivih okoliščinah ravna pravilno, naj ga starši povprašajo, zakaj se je tako odločil, opozarja Robertsova: denimo, če je pred nasilnimi vrstniki ubranil prijatelja, naj se pozanimajo, zakaj se ni pridružil večini in se raje postavil na stran šibkega, potem pa pohvalijo njegovo požrtvovalnost in pravilno odločitev! Vsako pošteno dejanje si zasluži potrditev, le s poveličevanjem lahko dobroto tudi spodbujamo.
Odločnost je nedvomno lastnost vsakega junaka, tistega, ki brez omahovanja podpre prijatelja v stiski in znanca v zagati ali popolnega neznanca reši pred nesrečo: odločnost je pač tista vrlina, zaradi katere se zmoremo tudi v nevarnosti zbrano držati cilja. Starši naj otroka zato učijo, da lahko s trudom doseže veliko in da ga bo vztrajnost pripeljala do številnih ciljev; naj mu ne prizanašajo z odgovornostjo, dela, ki mu je že kos, nikoli ne opravijo namesto njega, v primerni starosti pa mu kdaj zaupajo tudi skrb za mlajšega sorojenca.
In še najpomembnejše: kdor želi, da njegov otrok odraste v nesebično osebo, naj bo nesebičen tudi sam. Dobrota se vrača z dobroto, poudarja Robertsova, trud se bo povrnil. Ne nazadnje, svet potrebuje junake.
