Živiš v kokonu sprejemljive stvarnosti, le korak stran od navidezne popolnosti pa črni svet zlorab. Od mnogo strokovnih in usposobljenih oseb, ki vedo, kako ravnati z ranljivo dušo, je še več takih, za katere je sodno izvedeništvo s področja spolnega napada na otroke »ne tako zelo pomembna« popoldanska obrt. Tukaj zapisane besede ne le bolijo, temveč usodno zaznamujejo življenje žrtve in ne nazadnje tudi storilca. Anka ne bi želela deliti svoje zgodbe o tem, kako je njen nekdanji partner spolno zlorabljal njunega sina, če bi sam, takrat petletnik, tega po svoje ne povedal ob igri mimogrede, risal penisov, ki se dotikajo ritke, podob torej, ki v zdravo otroštvo ne sodijo. Ko se je mama otresla prvotnega šoka, ki jo je zadel v drobovje, je dojela, da mora ukrepati. Psihologinje na centrih za socialno delo so ji stale ob strani, nihče ni podvomil o zlorabi, no, bilo je jasno, da je nekaj zelo narobe. A vse se je ustavilo ob prvem izvedencu, ki pa je k (prvemu in edinemu) pogovoru povabil kar vse tri: žrtev, mamo in osumljenca. Naenkrat. Pred tem so jo, mamo, psihologinje pospremile »v boj« z besedami: »Želimo ti veliko sreče, tebi in sinu, da ne naletita na kakšnega mazača!« Teh da je dosti. Kaj točno naj bi mazač pomenilo, si Anka ni znala razložiti. A to, kar jo je čakalo, je preseglo vsa njena (tudi najhujša) pričakovanja.
Samo anonimno
Kakor hitro se odločiš poglobiti v zgodbo sodnih izvedencev, naletiš na veliko jasnih in ostrih mnenj, a večina želi ostati anonimnih, pa naj prihajajo iz ust psihologa, sodnega izvedenca, ki se ne želi izpostaviti brez skupnega, krovnega mnenja, ali civilne iniciative, ki pa v reševanje neprofesionalnosti preiskovanja spolnih zlorab ne želi vpletati novinarjev.
»Večina sodnih izvedencev je dobila licenco pred 20, 30 leti,« pove psiholog Matic Munc. »Nihče ne preverja, kaj počnejo, tega, ali se strokovno izpopolnjujejo, kakšna mnenja pišejo. Neformalno je celo znano navodilo – tega seveda ne bodo potrdili –, da morajo večino spolnih zlorab zavračati. Prijav je namreč toliko, da jih ne zmorejo. Pred sabo imam primer, ko je bila spolna zloraba, otipavanje otroka, celo posneta na kamero (šlo je za varnostno kamero na parkirišču), a je bila tožba zavrnjena na podlagi izvedeniškega mnenja. Gospod je odšel domov svoboden.«
Konkretne kršitve
Za natančne informacije o sodnih izvedencih se obrnemo na koordinatorja sodnih izvedencev psihologov mag. Draga Tacola, kliničnega psihologa, ki nam pove, da jih je v Sloveniji približno trideset takih s področja klinične psihologije: »Okrog šestnajst se jih ukvarja s spolnimi zlorabami pri otrocih. Izvedenca v konkretnem sodnem postopku določi sodišče, ki obravnava določeno preiskovalno, kazensko ali pravdno zadevo.« Gospod se ne strinja z očitki, da delo sodnih izvedencev ni nadzorovano, pravi celo, da se na grobe strokovne in etične kršitve pri delu izvedenca na ustrezno pobudo odziva Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, ki razišče morebitne razloge za razrešitev izvedenca in ga lahko tudi razreši. Do zaključka redakcije nam ni uspelo dobiti podatkov, koliko takim razrešitvam smo bili v Sloveniji že priča, če sploh katerim. Vseeno pa civilna iniciativa ne neha opozarjati na grobe, konkretne kršitve. Prva kritika se nanaša na trpinčenje otrok z določanjem številnih izvedencev zaradi novih in novih izvedeniških mnenj. Zgodilo se je, da je bil otrok izpostavljen kar šestim(!) izpraševanjem na isto temo. Dejstvo je, da sedanja izvedeništva niso prijazna do otrok. Razgovore opravljajo celo v prostorih psihiatričnih bolnišnic, testirajo vse prisotne, zgodi se celo, da na podlagi testa inteligence presojajo, ali je bila določena oseba sposobna kaznivega dejanja. Znam nam je primer, ko je izvedenec izjavil, da ded nikakor ni mogel zlorabljati vnukinje, ker da je za to preveč bister.
Pomagati takoj
»Sodniki, ki sodijo, tudi sami niso dovolj izobraženi,« je kritičen Munc. »Večinoma se pri odločitvah zanašajo na sodne izvedence, čeprav bi ti morali biti le pomočniki sodišču. Pa se dogaja tudi to, da sodni izvedenci ne želijo priti na pričanje, odgovorijo, da so vse napisali v mnenju, ki je na primer dolgo tri strani in nevredno šolskega spisa.« Anita Ogulin, sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, pravi podobno: »Strokovnjaki za spolne zlorabe se žrtvam ne znajo približati, ne razumejo je, ne vzamejo si dovolj časa, da bi pravično razsodili, kaj se je dejansko zgodilo. Skoraj v vseh primerih je podobno: žrtve še naprej ostajajo – žrtve.«
Ko je otrok zlorabljen, mu moramo pomagati takoj, sicer se njegova bolečina preseli v notranjost, nam še zaupa in zatrdi, da bi obravnava morala biti prioritetna. Enako meni Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic in nekdanja vrhovna državna tožilka, ki pravi, da se za hitrost postopkov ni naredilo dovolj: »Prav bi bilo, da bi imeli ti primeri absolutno prioriteto, da bi se vse skupaj končalo v nekaj mesecih, največ enem letu. Nesprejemljivo je, da družina tako dolgo živi v negotovosti.« Kritična je tudi do izvedeništva. »Izvedenci bi morali svoja mnenja podati v kratkem času. Malo jih je ozko specializiranih za to področje, obremenjeni so s svojo službo in zato jim pogosto ne uspe.« Pritoževanje o obremenjenosti pa je lahko zelo neposredno, kot je povedala bralka, ki je klicala v uredništvo. Ena od izvedenk ji je namreč povedala, da njenega primera žal ni prebrala, ker da ima ogromno drugega dela ter se je prvenstveno ukvarjala z razlogi za razpad zveze nekdanjih zakoncev, zloraba otroka ni bila bistvena.
»Poznam veliko žalostnih zgodb,« nadaljuje Nussdorferjeva. »Tudi takih, ko so proces čez leta obnovili, začeli znova, ko je otrok že prebrodil krizo, z izpraševanjem pa se je vrnil v obdobje zlorabe. Zato mora biti delo izvedenca opravljeno hitro, sodelovati mora klinični psiholog, izvedenci pa morajo biti za področje zlorab še prav posebno specializirani. Postopek otroka ne sme obremeniti, mu povzročiti dodatne škode.«
Vsi bi, a nihče zares
Dasiravno izvedenci večkrat napišejo, da spolne zlorabe ni bilo, pozabljajo, da sindrom zlorabljenega otroka ne obstaja. »Kar je najhuje, je to,« pove Munc, »da je po več razgovorih z izvedenci otrokova zgodba že tako zamegljena, da nihče ne more več ugotoviti, kaj se je zgodilo. To, da je otrokovo pripovedovanje hladno, ne pomeni, da je naučen, temveč je to posledica že ustvarjenega obrambnega vedenja. Žal tudi ni nujno res, da je spolna zloraba za otroka vedno neprijetna. Zelo veliko stvari je povezanih z božanjem, ljubkovanjem, ki je zanj lahko celo prijetno, a vseeno nedopustno. Občutki grozljivosti niso vedno prisotni. Kot storilci lahko otroku grozijo, lahko mu pripovedujejo – ker namreč še nima izkušenj s spolnostjo – da je to, kar počnejo z njim, normalno.«
»Otroci so premalo zaščiteni, kršene so jim mnoge pravice in nimajo ustreznih sogovornikov, ki bi jim učinkovito pomagali. Vsi, ki bi morali govoriti o tem, se skrivajo v mišje luknje. Tega me je zelo strah. Vsi deklarirajo pomoč, učinkovitosti pa ni,« sklene Ogulinova.
- Prof. dr. Martina Tomori, dr. med., psihiatrinja in pedopsihiatrinja, sodna izvedenka
Predstavljajmo si, da se pri izvedencu ob istem času in v istem prostoru znajdejo žrtev, odrasli, ki jo pripelje, in osumljeni storilec. Kako bi to komentirali?
S strokovnega stališča je jasno, da je treba osnovno psihološko ali pedopsihiatrično diagnostiko pri otroku opraviti najprej s samim otrokom. Drugi del diagnostike je povezan s sodelovanjem tiste osebe, ki ga zelo dobro pozna, spremlja njegov razvoj, pozna njegove čustvene odzive, zna oceniti, kdaj je v stiski in kako se to pri njem izraža, običajno je to eden od staršev. Skupno srečanje s potencialnim storilcem z drugim staršem (ali otrokovim bližnjim) in z otrokom je pri taki diagnostiki nekaj izjemnega in redkega. Za takšno kombinacijo se sama nikoli ne odločim. Otroka spravlja v stisko; njegove dileme, lojalnost, odgovornost do najbližjih so prehude, da bi lahko spontano odreagiral. Če izvedenec vidi nujo po takšnem skupnem srečanju, potem, zelo verjetno, želi izvedeti, kakšna je medsebojna komunikacija. Če se za to odloči, pa mora to biti samo del celotnega diagnostičnega procesa in v izvedenskem mnenju jasno ločiti ugotovitve s srečanja z otrokom brez prisotnosti odraslih od ugotovitev tistega z njimi.
Znani so primeri, ko je otrok izpostavljen tudi šestim izvedeniškim mnenjem. Ne samo to, prvo mnenje izdelajo šele pol leta, leto dni po prijavi spolnega napada. Kako je to mogoče?
Vsak izvedenec, ki dela z otroki, mora biti usposobljen delati tako, da to za otroka ni travmatsko. Obisk pri neznani osebi je lahko že sam po sebi obremenitev zanj. Številni starši pa mu nato še s svojim vedenjem, pripombami in pričakovanji dajejo sporočila, da je srečanje s strokovnjakom nekaj izjemno pomembnega, nekaj, za potek česar bo moral sprejeti določeno odgovornost, veliko breme.
Razlogi za to, da je izpostavljen več izvedencem, so različni. Kot izvedenka sem bila včasih četrta ali celo peta oseba v vrsti, ki je morala poseči v otrokov svet. Reči moram, da sem to možnost, ko sem presodila, da bi bilo to zanj škodljivo, kot zdravnica odklonila. Če je pregledov veliko – še posebno če je od zlorabe minilo več časa – se v otroku doživljanje lahko spreminja; prve informacije, vtisi, podatki, diagnostične ugotovitve, ki so morda lahko bili avtentični in ustrezni, se povsem spremenijo. Hkrati pa je dolgotrajna vključenost otroka v proces sama po sebi škodljiva; postopki bi se morali končati čim prej. Dlje namreč proces traja, dlje sta otrok in družina v napetosti, stresu... Kot izvedenka (tudi v drugih zadevah) spoznavam, da se šele takrat, ko je zadeva na sodišču končana, začne rehabilitacija osebe, ki je bila travmatizirana. Če so postopki dolgotrajni, lahko resno posežejo v duševno ravnovesje otroka.
Izjemno redko se zgodi, da se izvedeniška mnenja razlikujejo, pogosto se celo medsebojno povzemajo; izvedenci se med seboj večinoma dobro poznajo.
Sama nikoli ne berem drugih mnenj, ker sem tako svobodnejša in se lahko oprem na svoje lastne ugotovitve. Poznam delo drugih izvedencev, a se zanesem na svoj diagnostični pristop. Včasih jih, ali pa tudi ne, preberem kasneje.
Se v istem primeru kdaj razlikujejo?
Se, seveda. Včasih tudi zato, ker pridem kasneje na vrsto, takrat ko se je pri otroku že toliko spremenilo, da ugotovim drugo sliko, v ospredju so druge dimenzije njegovega psihičnega funkcioniranja.
Kaj potem sodišče upošteva? Prvo, tretje, peto mnenje?
Odvisno. Sodišča jih upoštevajo po lastni presoji; izberejo tisto, ki se jim zdi najbolj skladno z drugimi podatki, zbranimi v postopku. Če je izvedencev v vrsti več, je nujno upoštevati čas od zlorabe in to, da je otrok o tem drugim že govoril. Izvedenec mora biti dovolj strokovno usposobljen, da ve, kaj to zares pomeni za mogočo spremembo stanja.
Je res, da med izvedenci obstaja tihi dogovor, da se izvedeniška mnenja nagibajo k t. i. neprepoznavanju spolnih zlorab v danem primeru, kajti v zadnjih desetih letih je njihovo število tako naraslo, da je reševanje postalo neobvladljivo.
Za tak tihi dogovor ne vem. Če bi obstajal, bi vedela. Je pa res, da v nekaterih primerih pri otroku ne ugotovimo posledic spolne zlorabe. Razlogi za to so zelo različni. Mogoče je, da otrok neustreznega ravnanja z njim ni dojel ali doživel kot poseg v svojo telesno in spolno integriteto. To se npr. dogaja pri otroku, ki je čustveno zanemarjen in ni deležen potrebne pozornosti in sprejemanja od bližnjih odraslih, pa zato neustrezno izraženo ljubkovanje sprejema kot izpolnitev svoje čustvene potrebe. To pa še ne pomeni, da je bilo tako ravnanje dopustno in ustrezno, saj lahko pri njem pusti dolgoročne posledice, npr. predstavo, da je le telesna bližina zagotovitev lastne vrednosti.
