Stresu se ne moremo upirati v nedogled

Stres je normalen odziv organizma na neko dogajanje. Tisto, čemur ljudje pravimo stres, je sam dogodek, zato je bolj pravilno, da ga imenujemo stresor, torej dejavnik, ki je sprožil stresno dogajanje v telesu. Ni nujno, da bo isti stresor pri vsakem človeku sprožil enak stresni odziv. Telesu navadno uspe obvladati, nevtralizirati posamezni stresor v določenem času, ne pa tudi, kadar se stresorji nenehno ponavljajo, jih je veliko in so dolgotrajni in hudi. Tedaj se adaptacijske zmožnosti organizma izčrpajo in sledijo telesne in duševne posledice stresa, pravi prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., specialist psihiater iz Psihiatrične klinike Ljubljana. »Dolgotrajen stres lahko poslabša vse že prej obstoječe bolezni in podaljša njihovo zdravljenje, poseben pomen stresa pa je pri boleznih srca in žilnega sistema. Zaradi fizioloških sprememb med stresom se povišata pulz in krvni tlak, nastane povečan tonus stene krvnih žil, kar vodi v slabšo prekrvitev nekaterih organov. Kri se preusmeri predvsem v mišice, manj pa na primer v prebavila. Treba se je zavedati, da telo v stresu reagira po načelu boj ali beg, torej se pripravi na umik ali na spopad z ogrožajočim dogajanjem. To je bilo v daljni preteklosti gotovo smiselno, saj je človek tako lažje ubežal divji živali, danes pa nam večinoma ne grozijo več takšne neposredne nevarnosti, zato stresni odziv ni več nujno samo koristen. Že omenjena preusmeritev prekrvitve v organe, ki so pomembnejši za boj ali beg, na račun drugih organov lahko povzroči njihovo slabše delovanje, na primer prebavne motnje, hkrati pa dolgotrajen stres vodi v trajno povišanje krvnega tlaka in s tem povezane bolezni.«

Ne rešujmo vseh težav hkrati

Ker je stres fiziološko, pričakovano dogajanje v telesu, se mu ne moremo povsem izogniti, lahko pa okrepimo obrambo pred stresorji. Ta vključuje dopust, gibanje v naravi, skrb za telo, ukvarjanje s hobiji, druženje s prijatelji, ustrezne odnose v družini in še vrsto drugih na prvi pogled nespecifičnih ukrepov. Sodobni človek navadno večino svojega časa namenja službi, pridobivanju denarja, položaja, uspeha, zanemarja pa skrb za družino, prijatelje in svoje telo. Tako ne gre v nedogled in telo se sčasoma upre.

Ko se to zgodi, moramo takoj ukrepati, pravi sogovornik, saj lahko stres postane zelo problematičen, ko je stresorjev preveč. Najpomembnejše je zavedanje, da se vsem stresorjem ne moremo vedno izogniti, lahko pa morda vplivamo na njihovo kopičenje. Če smo že pod vplivom enega stresorja, ni pametno, da sami silimo še v druge. Seveda življenje samo prinese določene stresorje, ki se jim ne moremo izogniti (bolezen v družini, izguba službe itd.), in kadar smo pod vplivom enega, usmerimo vse svoje moči v to, da situacijo čim prej rešimo, svetuje prof. dr. Rok Tavčar. »Nikar pa tedaj ne 'iščimo' še drugih stresorjev, saj ne bomo mogli obvladati vseh hkrati; na primer, nekdo je zbolel za depresijo, jo ustrezno zdravi, a se že dlje namerava preseliti pa tudi avto bi bilo treba že počasi zamenjati, morda nakupiti nekaj novega pohištva. Poleg tega se z ženo že dlje ne razume več dobro in nameravata vložiti zahtevo za razvezo. Vsaka od teh aktivnosti je lahko vir stresa, in če bi se lotil urejanja vseh naenkrat, večinoma nikomur ne bi uspelo.« Zato, pravi, je bolj smiselno težave reševati eno po eno, najprej poskrbeti za svoje zdravje, šele nato pa se lotiti preostalih.

Hitrih in preprostih rešitev ni

Ob dovolj močnem stresorju bo vsak človek sčasoma razvil stresni odziv, pravi sogovornik. »Znan je primer iz prve svetovne vojne, ko so opazili, da je vsak vojak po določenem številu dni na fronti – okoli 200 dni – razvil izčrpanost. Nekateri so jo seveda že prej, a prav vsi po dobrega pol leta. Ta pojav so tedaj poimenovali sindrom starega narednika. In kako so se temu izognili? Z rednimi menjavami vojakov na prvi bojni črti, tako da so jih po določenem času umaknili v zaledje, jih poslali na dopust in podobno, da so si nekoliko opomogli in se pozneje lahko vrnili na fronto. To so torej vedeli že pred sto leti, v današnjem času pa se nam večkrat zdi, da smo se sposobni stresorjem upirati v nedogled,« ponazori. Ne vzamemo si dopusta, ne gremo na bolniško niti tedaj, kadar smo res bolni, prizadevamo si za boljši zaslužek, napredovanje v službi, iščemo dodatne vire sredstev, ob tem pa zanemarjamo lastne potrebe, družino, prijatelje. Ko zaradi vsega tega zbolimo, bi radi čim prej ozdraveli, a hkrati ne bi spremenili življenjskega sloga, ki nas je pravzaprav privedel v bolezen. Izhod iz težav ni v zdravilih ali hitrih rešitvah, pripomni sogovornik, ko bi nekdo s čudežno palčko ali morda tableto odpravil vse težave, mi pa bi še naprej živeli tako kot prej. »Žal v življenju navadno ni prav veliko hitrih in preprostih rešitev, kar na primer dobro vedo tisti, ki hočejo pred poletjem hitro shujšati in posegajo po različnih 'čudežnih' tabletah za hujšanje, ob tem pa jedo enako in se ne gibljejo nič več kot prej.«