On je razumsko, s prikrito moško agresijo ter s pomočjo načrtnega vpletanja čustev in prijaznega smehljanja razvil strategijo, kako vzpostaviti socialno mrežo, ki mu ščiti hrbet. Lidija si jo je v nasprotju z njim spletla intuitivno, v prvi vrsti iz notranjega vzgiba ter brez večjega naprezanja, a je kljub temu vse bolj izčrpana, na meji izgorelosti. Ženski je po naravi dano, da se v nevarnosti, ko začne njeno telo sproščati stresne hormone, laže čustveno poveže in splete zavezništva s svojim krogom ljudi – sorodniki in prijatelji, tudi sodelavci. V težkih trenutkih je lahko povsem spontano v neprecenljivo oporo drugim in sebi ter pridobi moč, s katero zna obvladovati celotno skupino – bodisi družino v domači hiši bodisi kot vodja v delovnem okolju. Prva težava je, ker sodobna izumetničena in histerična globalna družba pričakuje od nje, da bo enako blestela v vseh vlogah, ki so ji, če so ji, namenjene – kot hči, sestra, mati, žena, ljubimka, prijateljica in delavka.
Za vrat jo stiska materinska plat
Ženska je v vse, kar doživlja in s čimer se ukvarja vsakodnevno, že mnogokrat strokovno dokazano vpletena bolj intenzivno in globoko doživeto kot moški in pri tem izjeme le še potrjujejo pravilo. Damjan se denimo v trenutku, ko nenadoma dobi kup delovnih obveznosti in mu že teče voda v grlo, ponavadi odzove tako, da večino gospodinjskih in starševskih obveznosti preloži na družico. To stori brez kljuvajoče slabe vesti, medtem ko se Lidija v podobnih okoliščinah počuti krivo. Morda navzven tega ni videti – feministično gibanje jo je naučilo, da je enakopravna moškemu – a naravna materinska plat jo stiska za vrat in ji preti: »Nisi dovolj dobra, zanemarjaš družino! Ti boš odgovorna, če razpade ali postane le kulisa, prazna predstava za druge!«
Od kariere do krajše življenjske dobe
Druga težava je v tem, da si je uspešna poslovna ženska že zdavnaj izbojevala tudi pravico do najpogostejših nezdravih navad, ki so bile nekoč pretežno v domeni moških – to sta kajenje in pitja alkohola. Oboje v kombinaciji s stresom pa je zanjo zdravstvena grožnja številka ena, trdijo pri britanskem uradu za državno statistiko. Po njihovih najnovejših dognanjih se je z večjo uveljavitvijo žensk na trgu delovne sile in uspešno kariero zunaj domov povečala tudi njihova smrtnost – prvič po viktorijanskem obdobju, torej na začetku preteklega stoletja.
Smrtonosna formula: pitje, kajenje in stres
Podatki zadnjih petdesetih let kažejo, da izgubljajo nekdanje zanesljivo vodstvo, kar zadeva pričakovano življenjsko dobo; največ žensk umre med 55. in 69. letom. K temu je med drugim pripomogla zdravstvena politika, zadnja desetletja osredotočena na izboljšanje zdravja moških, ki so leta 1963 umirali dvakrat prej. Lani je razmerje padlo na ena in pol. To pomeni, da so se moški v šestdesetih letih poslovili od življenja šest let prej, zdaj pa le še štiri leta pred žensko. Pričakovana življenjska doba za otroka, rojenega med letoma 2011 in 2013, je za dečka 78,9 leta, za deklico pa 82,7.
Kar zadeva nezdrave navade, kot sta kajenje in popivanje, britanski urad za državno statistiko trdi, da so se pri ženskah začele množično pojavljati prav takrat, ko jih je več začelo hoditi v službo. Stopnja pitja alkohola sicer upada, vendar pri njih manj. Leta 2011 je 57 odstotkov moških pilo alkohol enkrat tedensko, pri ženskah pa delež ni bil prav dosti manjši – kar 54 odstotkov.
Posledice vladnih politik
Večina analitikov je prepričana, da se vse višja stopnja stresa pojavlja predvsem pri zaposlenih ženskah, ki imajo majhne otroke. Raziskovalka Patricia Morgan opozarja, da bi bilo pametno razmisliti o spremembi zdravstvenih politik: »Vladne politike, ki so prisilile žensko, naj gre v službo, pa če si to želi ali ne, niso nujno dobre. Čemur smo priča zdaj, so lahko nenačrtovane posledice ekonomskega pritiska nanje, da delajo vse življenje.«
Poskok – po bobnu – do radosti!
Kaj lahko storimo same? Vsakodnevno smo z vseh kotov bolj ali manj dobrohotno bombardirane z idejami, kaj si pa res moramo privoščiti, če se imamo vsaj malo rade. Le sveženj evrčkov in nekaj ur zase potrebujemo. No, ni nujno tako. V vsakdanjo rutino lahko vključimo nekaj preprostih protistresnih tehnik, ki so stare kot človeštvo. Zapomnimo si na prvi pogled trapasto, a v resnici zelo dobrodejno pravilo, sestavljeno iz treh korakov: Poskok – po bobnu – do radosti!
Vsako jutro začnimo tako, da nekajkrat poskočimo v stanovanju ali na prostem na svežem zraku – odvisno od tega, koliko hlepimo po pozornosti drugih.
Tako bomo vsaj malo prekrvili in prebudili s stresom zapackano telo, kmalu zatem pa najmanj pol minute bobnajmo. Že prastare kulture so v svoje zdravilne in posvetitvene obrede vključevale ritmične udarce po podlagi. Izgovora, da za takšne bedarije pač nimate ne bobna ne časa, ko denimo hitite v službo, tukaj žal ne boste mogli uporabiti. Priljubljena glasba, ki prihaja iz zvočnikov avta, avtobusa ali slušalk, nam je v oporo, ko po ritmu udarjamo po podlagi – svojih nogah ali kateri drugi površini. Bistveno je, da z vsem žitjem in bitjem začutimo sproščajoče vibracije, tiste, zaradi katerih nam tretjega koraka ne bo treba narediti razumsko, temveč se bo zgodil kar sam po sebi – notranji nasmeh. Takšen, ki prežene napetost in slabo voljo ter se prej ali slej prikaže tudi na našem obrazu. Toliko za lepši dan. Vse drugo je odvisno od vsakega posameznika.