Strah me je. Pomagajte mi!

V Sloveniji je okrog 20.000 ljudi s to boleznijo. Dr. Borut Škodlar je psihiater, ki išče nove poti, da bi jim prišel naproti. Rad bi razumel. Ne verjame v instantno zdravljenje. Paciente obravnava individualno in se izogiba posploševanju. Njegovo osnovno zanimanje je iskanje in prepoznavanje globljih motenj v doživljanju sebe, drugega in sveta pri mladih odraslih, ki zbolijo za shizofrenijo ali njej sorodnimi motnjami. Vzame si čas.

Če Francko zbada v želodcu, se bo prej ali slej odpravila do zdravnika. Prav tako Samo, ki se zjutraj zaradi bolečin v križu ne more postaviti na noge. Morda sta Francka in Samo svojo duševno motnjo prenesla na somatsko težavo. Alica pa je ni. Strah jo je ljudi, počuti se ogroženo, večkrat pomisli na samomor, preganjajo jo čudna bitja, pa si o njih ne upa nikomur poročati, da je ne bi zaprli nekam, kamor noče. Zapravlja dragoceni čas, saj je za zdravljenje in morda poznejšo ozdravitev pomembno prav pravočasno odkrivanje.

Skrivnostna bolezen

Uganka za mnoge, a vendarle ne za vse. Obstajajo požrtvovalni strokovnjaki, ki svoje življenje posvečajo temu, da bi jo razvozlali. Tudi zato, da bi nas bilo manj strah neznanega, da bi zmogli razumeti morebitne prednosti v navideznih pomanjkljivostih. Pa da bi bili lahko bolj strpni.

Doc. dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt, od leta 2001 dela na Centru za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. Je vodja Enote za psihoterapijo, ukvarja se s psihozami. Zanima ga, zakaj se mladi odrasli počutijo drugačne, nesprejete, zakaj pustijo šolo, se umikajo, imajo nenavadne vedenjske vzorce, zanimanja, se spopadajo z močnimi identitetnimi dilemami, zmedenostjo. Ugotavlja, kaj znotraj tega doživljanja posameznika spada k običajnemu razvoju in kaj k določenim znakom za psihotične motnje. Ali gre za razvojne faze ali globlje motnje doživljanja sebe, drugih in sveta, ki že kličejo po pomoči? Je to že del, pripravljalno obdobje psihotične motnje? Pravi, če bi znali v šolah prepoznati posamezne stiske, ki niso vezane le na razvojno obdobje, in če bi se povezali s psihiatrično mrežo pomoči, bi lahko veliko naredili. Tako bi se začela odvijati pomoč in ne šele takrat, ko se zgodi nekaj drastičnega. Velik izziv zdravljenja psihoz je, da jih prepoznamo in začnemo zdraviti čim prej.

Samomor shizofrenika

Pred leti ga je pri delu v klinični praksi pretresel samomor bolnika s shizofrenijo. Tedaj je želel še globlje razumeti, kako se človek s shizofrenijo počuti v različnih obdobjih pojavljanja bolezni in zakaj imajo nekateri od njih samomorilna nagnjenja. Ko je prebiral najrazličnejše študije, je ugotovil, da na tem področju manjka študij, ki bi razložile doživljanje teh ljudi. Večina študij je vezanih na statistiko, Škodlarja pa je zanimalo, zakaj je na primer neki neporočen, mlad moški, ki je zbolel za shizofrenijo, bolj podvržen samomorilnim vzgibom kot kdo drug. Pri doktorski študiji se je lotil obsežnih intervjujev s posamezniki, ki so zboleli za shizofrenijo in imajo samomorilne vzgibe.

Ranljivost in nadgradnja

»Skupne značilnosti doživljanja ljudi s shizofrenijo so že zelo dolgo predmet raziskovanja: od Minkowskega in Binswangra (od 20. let 20. stoletja) prek Blankenburga do sodobnih avtorjev (Parnas, Sass, Cutting, Mishara, Fuchs, Stanghellini ipd.). Skupni imenovalec je šibek stik s sabo ('počutim se povsem nestabilnega in s polno različnih pogledov istočasno'), s svetom ('v katerem sem zmeden') in z drugimi

ljudmi ('ki jih doživljam kot popolne tujce, nevarne vdiralce v moj svet, robote brez duše ipd.'). Z ljudmi tudi ne najdejo common sensa (zdravi razum, op. p.), preproste logike sobivanja, ampak imajo v sebi glede tega kaos,« pove strokovnjak, ki pri delu uporablja fenomenološko metodo.

»Obstaja vse več diagnostičnih in kliničnih instrumentov, ki vključujejo izsledke sistematičnega raziskovanja doživljanja ljudi s shizofrenijo. Pomembni so predvsem pri prepoznavanju zgodnjih in nejasnih kliničnih stanj ter za dobro klinično oceno stanja, ki je osnova za zdravljenje. Izpostavil bi skalo za (polstrukturiran) intervju Parnasa in sodelavcev, imenovano Examination of Anomalous Self-Experience, ki je namenjena zajetju motenj doživljanja sebe, ki so tipične in prepoznavne za shizofrenijo (oziroma shizofrenski spekter motenj).«

Pove, da je potrebno veliko napora, da se postavi diagnoza. Najpomembneje je spoznati najbolj bazične izkušnje pacientov, ki imajo motnjo iz shizofrenskega kroga. Pomembni so načini, kako priti do teh jedrnih izkušenj pacientov. Kaj pa je tisto, kar je vezano na zunanje vplive? Zelo pomembno je, kaj je bazična ranljivost in kaj je nadgradnja, posledica življenjskih izkušenj. Ko to lahko ločimo, lažje pomagamo.

Ankina zgodba

Kako naj posameznik ve, kaj je z njim narobe, ker kaj pa je tisto, kar je prav? Škodlar pove, da prof. Blankenburg, eden vodilnih nemških fenomenoloških psihiatrov, pravi, da gre za globalno krizo zdravega razuma. Problem je, kako priti do uvida, kaj je z mano narobe, ko pa je ves svet nekako izgubil kompas za tisto, kar je prav.

Anka (ime je izmišljeno) je svojo zgodbo, kaj je z njo narobe, objavila na spletu. Dogaja se, da posamezniki, ki se znajdejo v stiski, raje zaupajo spletu kot zdravniku. No, Anka je vseeno najprej zaupala drugim. Piše, da jo je od 4. do 14. leta starosti zlorabljal in posiljeval sorodnik. Pri 13 je zbolela za anoreksijo, ki traja še danes. Dvakrat je bila hospitalizirana na pedopsihiatričnem oddelku, kasneje trikrat na adolescentnem oddelku, ko sta se pojavila še depresija in rezanje. Pri 17 je bila prvič hospitalizirana v Polju, prisilno, ker je izvedla dva poskusa samomora. K simptomom so se pridružili še prisluhi in prividi. Črni moški, ki so ji v možgane vgravirali zvočnike, ji ukazujejo, naj si prereže žile, ker je kriva za afganistansko krizo. Tudi Bush jo večkrat obišče, piše. Počuti se krivo, ker je sodelovala z Al Kaido. Pri 18 je dobila diagnozo: paranoidna shizofrenija. Ima jo še danes. Stara je 22 let.

Kriva je kriza

»Načelno velja, da je pojav shizofrenije konstanten, ne glede na čas, kulturo, zgodovinsko obdobje, se pa spreminjajo njene oblike. Klasičnih kliničnih slik je manj, je pa veliko več identitetnih težav mladih ljudi,« pravi Škodlar, ki je prepričan, da je kriza dodatni stresor, saj v primerih, ko na primer starši otroka, ki je zbolel za shizofrenijo, ostanejo brez službe, to povzroči stresne okoliščine, ki lahko pripomorejo, da se stanje poslabša.

Na spletu je mogoče zaslediti, da je največja težava svojcev, kako osebo, ki jo prepoznajo kot shizofreno, spraviti na zdravljenje, ker če ne naredi kaznivega dejanja, če je le verbalno žaljiva znotraj domačih zidov, menda službe, ki so za to usposobljene, ljudi ne jemljejo resno. Takole pišejo: »Ironija je, da moraš na koncu res skovati pravo zaroto, da bolnika spraviš na zdravljenje.« Ali pa: »Zelo težko je shizofrenika prepričati v jemanje zdravil, če tega noče. Z vsem tem pa se samo še poglablja v svoj svet preganjanja, nadziranja, fantazijskih bitij, ki počnejo vse mogoče … Vse to je grozno doživljati in ne vedeti, kaj storiti, kako ukrepati, kako se ne nazadnje tudi zaščititi, saj nikoli ne veš, kako se bo obrnilo.« Ali pa: »Razočarana sem, ker je tako težko kaj konkretnega izvedeti, ko se človek končno opogumi, se odloči soočiti z dejstvi in namerava storiti korak naprej, informacij pa ne dobi.«

»Ključne so motivacija pacienta, njegova želja, da bi bolje razumel, kako naprej, in motivacija svojcev. Eden od razlogov za hospitalizacijo pri nas je lahko tudi nejasna klinična slika ob sumu na psihozo. Poskušamo priti do zanesljive diagnostične ocene in pacientu ustrezno pomagati,« pove Škodlar (mimogrede: na Enoti za psihoterapijo Psihiatrične klinike Ljubljana imajo na razpolago 12 postelj).

In praksa?

Z vsakim pacientom se pogovorijo že pred hospitalizacijo, ki navadno traja od dva do tri mesece. Obravnava temelji na individualnih pogovorih in sodelovanju v psihoterapevtskih skupinah. Med njimi so poleg običajnih skupin še druge: skupine za razvoj socialnih veščin, psihodrama, muzikoterapija, gibalna terapija itn. Skozi vse to se lahko ugotovi, kaj posamezniku onemogoča funkcioniranje v različnih socialnih stikih. Poskušajo ugotoviti, kako je psihozo doživel in kako si lahko pomaga v nadaljnjem življenju. Usmerjeni so na zgodnje pojavljanje psihotične motnje. Na oddelek pridejo posamezniki stari nad 18 let, mlajše pa obravnavajo na Enoti za adolescentno psihiatrijo. Nedavno so v Psihiatrični bolnišnici Idrija izdali monografijo z naslovom Ustvarjalnost in duševne motnje. Prispevke zanjo so napisali znani slovenski strokovnjaki. Borut Škodlar je svojega naslovil Ustvarjalnost in shizofrenija. Ljudje s shizofrenijo, shizotipsko ali shizoidno motnjo osebnosti, so, piše Škodlar, »neprestano ustvarjalni v smislu iskanja novih oblik, načinov in idej; ustvarjajo, da lahko živijo. Veliko težje pa predelujejo, urejajo in plemenitijo svoje navdihe in nove vpoglede, kar iz 'privatnih razodetij' šele naredi drugim ljudem dostopno in poročilno stvaritev. Zato med njimi veliko redkeje srečamo uspešne ustvarjalce. Vsekakor pa je poglobljeno raziskovanje in razumevanje njihovega ustvarjanja pomembno: odpira diagnostične in terapevtske možnosti, deluje proti stigmi ter bogati umetniške in širše kulturne tokove.«

Ustvarjalni nemir

Kar sam si zastavi vprašanje: Kako to, da med njimi ni več priznanih umetnikov, znanstvenikov, filozofov in podobno? »V vsakem ustvarjalnem procesu sta pomembni dve stopnji, ki zahtevata od človeka različne sposobnosti, moči in motivacijo. Prva je ustvarjanje novega: novih oblik, žanrov, perspektiv in idej; druga je stopnja konsolidacije, to je plemenitenja, urejanja, čiščenja in predajanja ter sporočanja drugim. Za ljudi iz shizofrenskega spektra lahko sklepamo, da so preplavljeni in celo paralizirani na prvi stopnji. Iz naštetega lahko sklepamo, da so močno oteženi prav vsi procesi na drugi stopnji, ki šele omogočijo, da stvaritve pridejo do drugih ljudi in jih ti lahko ovrednotijo in sprejmejo. Pri tem nikakor ne mislim samo oglaševanja in sporočanja javnosti, temveč vso predelavo, urejanje in plemenitenje stvaritve, ki sledijo navdihu in vpogledu v nekaj novega.«

Vedno znova na začetku ali na pol poti

Borut Škodlar verjame v ustvarjalno silo ljudi s shizofrenijo, zato jo zna tudi spodbuditi. Pravi, da ustvarjalnost deluje proti stigmi. Da bogati umetniške in širše kulturne tokove. V njej vidi možnosti, da lahko na rob odrinjeni ljudje vendarle izrazijo svojo stisko, posamezna dela pa imajo veliko diagnostično in terapevtsko vrednost. »Zaključimo lahko, da ljudje s shizofrenijo in sorodnimi motnjami srečujejo ustvarjalnost na vsakem koraku. Vrženi so vanjo in se v njenih valovih skoraj utapljajo. Odkrivajo nam lahko nove vidike, ki so za nas že davno okosteneli v samoumevnosti; pogosto se ne znajdejo v nestabilnosti in negotovosti sveta, sebe in drugih, zato novo in ustvarjeno ne more dobiti polnega izraza, ki bi se lahko dotaknil in nagovarjal druge ljudi. Vedno znova ostajajo na začetku ali na pol poti, le redkim uspe prispeti do konca.«

A veselje do dela ostaja, sklene Škodlar: »Kadar se pojavi upanje v človeku, ki ga prej ni imel, in kadar lahko tudi svoja raziskovanja vključim v iskanje upanja v klinični praksi, takrat me zajame tiho zadovoljstvo. Od nekaj pacientov sem slišal vprašanje, ki je vodilo k takšnemu zadovoljstvu: kako ste vedeli, kako se počutim?« Anka, 22 let: Od 4. do 14. leta starosti jo je zlorabljal in posiljeval sorodnik. Pri 13 je zbolela za anoreksijo. Dvakrat je bila hospitalizirana na pedopsihiatričnem oddelku, kasneje trikrat na adolescentnem oddelku, ko sta se pojavila še depresija in rezanje. Pri 17 je bila prvič hospitalizirana v Polju, prisilno, ker je izvedla dva poskusa samomora. K simptomom so se pridružili še prisluhi in prividi. Doc. dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt: Pojav shizofrenije je konstanten, ne glede na čas, kulturo, zgodovinsko obdobje, se pa spreminjajo njene oblike. Klasičnih kliničnih slik je manj, je pa veliko več identitetnih težav mladih ljudi.« Iz spleta, izkušnja svojca: »Ironija je, da moraš na koncu res skovati pravo zaroto, da bolnika spraviš na zdravljenje.«

• BILO ME JE SRAM

Maja, mati dveh sinov, nekoč medicinska sestra, se je s prvimi prisluhi srečala že v srednji šoli, a jo je bilo sram, da bi o tem s kom spregovorila. »Moški glas mi je za določen čas sledil na vsakem koraku in mi govoril, da sem ničvredna, da je bolje, da se kar ubijem. Če sem bila doma, sem si tiščala blazino na glavo, saj sem mislila, da ga bom tako utišala. Ni pomagalo.« Že kot srednješolka se je počutila drugačno, ni našla stika z vrstniki, raje kot v družbo je šla v kraje, kjer je bila sama. Njeno vedenje je opazila ena od profesoric in jo napotila v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotsko v Ljubljani, kjer so ugotovili, da gre za neke vrste depresijo, a se ni odločila za ponovne obiske. Bilo jo je sram.

Nekaj časa je svoja nihanja lahko nadzirala, zaradi njih je bila celo zanimiva in privlačna svojemu bodočemu možu, s katerim je dvakrat zanosila. Po prvem porodu je padla v globoko depresijo. Spet ni poiskala pomoči. Veliko časa je preživela zunaj na svežem zraku in po porodniški se je vrnila na delo. »Le zunaj sem se počutila varno, da ne bom sebi ali otroku storila kaj hudega.« Kmalu je spet zanosila, toda po drugem porodu si ni več mogla pomagati sama. »Potem ko sem rodila drugega dečka, se je spet začel oglašati tisti moški, ki me je nagovarjal, naj se ubijem in naj ubijem tudi svoja otroka. Ubogala sem ga in otrokoma kar nekajkrat tiščala blazino na glavici, a sem se še pravi trenutek spametovala.

O tem sem povedala možu. Odpeljal me je do zdravnikov, ki so me napotili v bolnišnico Polje.« Maja pravi, da ni kaj dosti pomagalo, da so bile te prve hospitalizacije v Polju zanjo grozljiva izkušnja. Nekatere paciente so celo tepli, veliko jih je bilo skupaj v sobi, a zdaj, pravi, je vse drugače. Do danes je bila v Polju hospitalizirana že 26-krat. Vmes je bila za nekaj mesecev na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje (KOMZ), kjer so ji po natančnem opazovanju kliničnih psihologov, psihiatrov, delovnih terapevtov v nekaj mesecih postavili diagnozo paranoidna shizofrenija in manična depresija. Prejemala je zdravila, stanje se je stabiliziralo in lahko se je vrnila domov in na delo. Toda z zdravili je postala popolnoma neobčutljiva. Za vse ji je bilo vseeno. »Nič nisem čutila. Ne dobro ne slabo.

Zavračala sem moža. Za spolnost mi ni bilo, in kar je bilo najhuje, mož mi je obrnil hrbet.« Po toliko hospitalizacijah je obupal. Vmes je zamenjala zdravila, spolna sla se je vrnila, a to zaupanja v zakonsko življenje ni vrnilo. Kadar je v Polju, je mož in otroka ne obiščejo. Še vedno sicer živijo pod isto streho, saj, kot pravi, kam pa naj gre s tako majhno invalidsko pokojnino. Otroka se je sramujeta, starejši je že tako močan, da se je loti tudi fizično. »Zaradi zdravil sem upočasnjena, pozabljam, izgubljam stvari. Doma kot da so mi zamerili, da sem zbolela. Čeprav so grobi z mano, jih imam kljub vsemu rada. Poskušam razumeti.« Žal ji je, ker se ni prej odločila za resno zdravljenje. Vse bi dala, da bi sin, pri katerem že opaža zgodnje napovedne znake za shizofrenijo, pravočasno našel pomoč. Danes se je sramuje, jo prezira in obtožuje, jutri bo lahko on ta, ki mu bo družba obrnila hrbet.