Za večino stvari, ki se nam zgodijo, rečemo, da so stresne. Skoraj ni dogodka, ki ne bi bil tak. In če se o tem malo izobrazimo na spletu, dobimo tudi potrditev. In počasi postanemo »strokovnjaki«. Poznamo vzroke in posledice. Prepoznamo sindrome. Pa res? Psihiater in psihoterapevt Gorazd V. Mrevlje se ukvarja s stresom že leta, s predavanji je obredel vso Slovenijo.
Zdi se, da o stresu vemo že vse. A se zaplete že pri definiciji. Te se razlikujejo glede na to, kdo je avtor. Kakšna je vaša?
Stres je povsem normalna vsakdanja človekova reakcija na neznano, novo situacijo, na okoliščine, ki jih še ne obvladujemo, ker preprosto nimamo izkušenj. Ko ljudje govorijo o stresu, pa mislijo na negativen stres. S strokovnega stališča gre za negativen stres takrat, ko okoliščine občutimo kot ogrožajoče. Ne vsi enako. Za koga je lahko pogovor za novo službo tako stresen, da živi v strahu in pod pritiskom že teden dni prej, za drugega je lahko sproščujoč, osvobajajoč. Ob doživljanju negativnega stresa sta mogoča dva izhoda, boj ali beg. Sodobni način življenja je v resnici stresen, ker je predvsem na socialnem področju toliko zapovedi, da jim preprosto ne moremo biti kos. Preprosto jih je preveč. Način življenja, način oblačenja, način družabljenja, nujnost uspeha v življenju … Najbolj nevarne so situacije, ki so nerešljive in v katerih si nemočen. Na primer, mesece ti grozi odpoved službe in čakaš na odločitev.
Človek je bil od nekdaj obremenjen s stresom. Kaj je lahko hujšega od bojazni za lastno življenje, ko gre človek na lov za hrano in sreča zver, za katero ve, da ji ni kos?
V tem konkretnem primeru ne gre za škodljiv stres. Lov je bil za človeka realna nevarnost, ki jo je lahko tudi predvidel. Zveri lahko
pobegneš ali pa jo premagaš. Organizem se je seveda pripravil na stres. V takih situacijah telo odgovori na enak način, fizično, več noradrenalina pomeni več sladkorja v krvi in možganih, torej boljšo pripravljenost na spopad.
V čem je torej razlika med stresom nekdaj in danes? Morda v količini? Ali gre za pavlovov refleks? Vso zgodovino smo ga doživljali in smo postali zanj tudi občutljivejši?
Ne, ne gre za pavlovov refleks. Ravno nasprotno je. Recimo prva kriza v odnosu s partnerjem. Kakšna bo reakcija nekoga, ki nima izkušenj in ne ve, kaj naj stori. Ostane, odide? Iskal bo odgovore pri prijateljih, znancih. Seveda se bo moral na koncu odločiti sam. Ko se bo naslednjič znašel v podobnem položaju, mu bo že lažje, ker je za njim že podobna izkušnja. Vsaka uspešno razrešena kriza pomeni korak naprej v razvoju zrelosti človeka.
Na spletni strani ene od farmacevtskih družb so opredeljeni dejavniki, ki vplivajo na stres. Tam najdemo praktično vse, kar se nam zgodi v življenju, vključno s porodom in poroko! Ne bi raje govorili o tem, kaj ni stresno?
Navedeni so vsi stresogeni dejavniki, vse, kar nas vznemirja. In te navedbe dokazujejo, da ko ljudje govorijo o stresu, govorijo izključno o negativnem stresu, o rušilnem.
Katere obrambne mehanizme smo razvili? Smo jih izpopolnili?
Vse je odvisno od primarne vzgoje, in ko odrasteš – od samovzgoje. Opremiti moraš samega sebe tako, da boš obvladoval krize.
Se mu ni mogoče izogniti?
Ne, razen v osamo.
Koliko se lahko sami vzgajamo?
Ne bi rekel samovzgoja, temveč stik s samim seboj. To pomeni, da moram znati razmišljati o svojih dejanjih, jih analizirati, razumeti, zakaj take in ne drugačne odločitve, razvijati kritičnost do sebe in ne za vse iskati krivcev v okolju. Seveda je pri tem najpomembnejša naša samopodoba, ali se imaš rad, si ponosen nase, si zadovoljen s sabo. Tako tudi lažje sprejemaš sebe. In lažje živiš.
Kako ugotovimo, da potrebujemo strokovno pomoč, ker sami ne zmoremo?
Ko imamo, čeprav smo prepričani, da nam je v življenju uspelo in da imamo vse, kar so nam diktirali, denar, družino, status, razpoloženjske, vedenjske ali fizične težave. To je resno opozorilo, da nekaj ni v redu. Govorijo o našem nezadovoljstvu, o konfliktu samih s seboj. Če delamo samo tisto, kar mislimo, da drugi pričakujejo od nas, če vedno pričakujemo samo zunanje potrditve in pohvale, ki jih seveda ni nikoli dovolj, je ta konflikt nujen.
Bi bilo pametno, da bi šli ljudje pravočasno k strokovnjakom, še preden imajo težave? Se pogovoriti o sebi, o svoji opremljenosti za spoprijemanje s problemi?
Ne, ta bi bila prehuda, nas pa bi postavila v položaj ocenjevalcev in razsodnikov. To bi bilo slabo za ljudi in tudi stroko. Še več, pomenilo bi podcenjevanje odraslega človeka, ki da ni odrasel, se osamosvojil od staršev in potrebuje nadomestne. Huje, potrebuje guruja, ki mu bo povedal, kaj mora početi in kako. Je pa res, da to velikokrat počnejo mediji, ki ljudem sporočajo, kaj morajo v življenju početi, kaj jesti, kaj obleči, kako preživljati počitnice. Zdaj celo reklamirajo programe obrambe pred stresom vsaj tri dni pred službo, kar je res čista komercializacija. Opredeliti vse, kar se nam v življenju godi, kot stres je absurdno.
Kako se branimo?
Stik in odkrit pogovor s samim seboj o tem, kaj te obremenjuje, kaj je zate najpomembnejše, kje najdeš svoj mir, kako rešuješ težave in se jim ne izogibaš.
Ravnovesje?
Dva stebra sta v našem življenju, zadovoljstvo v intimnem življenju in zadovoljstvo s svojim delom. Moraš pa hitro prepoznati znake in jih slišati ter se vprašati, kateri so vzroki, in biti sposoben razmišljati o prioritetah, ki so v različnih obdobjih različne.
Se pomeniti sam s seboj?
Ja, in to zelo odkrito. Obenem pa biti sposoben svoje razmišljanje tudi deliti, brez strahu. Se spoprijeti z analizo tistega, kar počneš
narobe. In zakaj. Ljudje sicer vedo, da bi morali drugače razporediti svoj čas, se posvečati družini, ženi, otrokom, prijateljem, in ko te ure seštejejo, jih je vedno več kot 24. Tudi ne znajo uživati v brezdelju, ker jih tega preprosto ni nihče naučil. Nasprotno, deloholizem (obenem pa prepoved užitkov) imajo od doma.
Zelo pomembna je tudi telesna aktivnost. A tista, ki nas razbremeni. Če v fitnesu ali teku ne uživamo, izberimo kaj drugega. No, nekateri nočejo nič od navedenega, ker slutijo, da bi morali spremeniti način življenja. In če tega nočejo, se lahko slabo konča.
Zakaj nočemo sprememb?
Odvisno, katerih. Največ težav imamo s spremembami, ki jih prinese staranje. Večkrat slišite, ta se je pa slabo postaral, pri čemer ljudje mislijo na to, da se ni spoprijel s staranjem. Prioritete pri 40 ali 60 letih morajo biti drugačne, ker je vmes 20 let izkušenj, in tako tudi veš, kaj še lahko počneš in česa ne več. Druga težava je takrat, ko smo našli potrditev le v enem segmentu, beg v delu ali od dela zaradi nezadovoljstva v intimnem življenju. Potrjevali smo se na enem samem področju, tukaj se počutimo koristne, in ko imamo nenadoma več prostega časa, ne vemo, kaj početi. Opozoril o tem, da je kaj narobe, pa ne slišimo oziroma jih nočemo.
Gre v nekaterih primerih, recimo pri deloholizmu, tudi za lastnost Slovencev?
To je stvar miselnosti, morda bolj narodnega značaja, kaj v tukajšnjem kulturnem okolju visoko vrednotimo. Zanimivo, namesto da bi se zgledovali po Mediterancih in njihovi ležernosti ter humorju, je obratno. Naša najvišja vrednota je delo, iz česar izhaja veliko intimnih stisk.
Koliko vemo o stresu in katero spoznanje je najbolj napačno?
Veliko vemo. In veliko informacij je na razpolago. A informacije moramo znati selekcionirati. Komercializacija stresa je najnevarnejša. In da takrat, ko smo v težavah, začnemo brati priročnike in spletne forume. Če nikoli prej, boste takrat začeli seštevati simptome, prišli na strokovni pogovor že s svojo diagnozo in se z njo tudi identificirali.
Kaj pa kemija? Tablete? Antidepresivi?
Eno so prehranski dodatki, za zdravje, kondicijo, obrambo pred stresom, naravni preparati. Pretiravati ni smiselno, je celo škodljivo. Drugo so zdravila, ki so že za posledice negativnega stresa, sodobni antidepresivi so bili revolucija. Če smo dolgo izpostavljeni negativnemu stresu in s tem izločanju kortizola, lahko to povzroča okvare in vrsto sprememb v našem telesu. Takrat pomagamo z antidepresivi, ker gre za pomoč pri telesnih težavah. Ko so z zdravili odpravljeni simptomi, se začne resen psihoterapevtski del, a le če pacienti sami hočejo.
Jih poskušate prepričati?
Seveda, a nisem agresiven. Predlagam jim, naj si vzamejo čas in razmislijo. Vsiljena psihoterapevtska pomoč je neučinkovita.
Kaj je za vas najbolj stresno?
Nezadovoljstvo v intimnem življenju. Če v partnerstvu nisem zadovoljen, se mi to najbolj pozna.
