Srečnost je prvi temelj zdravja – a kaj to sploh je? Srečnost je občutje zadovoljstva nad tem, kar si. To primarno občutje, ki ga na začetku življenja najprej okuša sit in zdrav otročiček v sožitju z materjo, lahko prežarja tudi naša dejanja v odraslosti. In obratno: če tega zadovoljstva s samim samo, kakršen si, ne premoreš, tega ne more zakrinkati nobeno parcialno zadovoljstvo ob tistem, kar počneš. Poglejte si medijske rubrike: ljudje, ki jim ves svet zavida njihove dosežke (filmske zvezde, športniki, politiki, umetniki), se dajo spet in spet zasačiti v trenutku, ki razodeva njihovo globoko osebno nesrečnost.
Ali je srečnost odvisna od smisla življenja?
Hm, kaj pa je smisel življenja? Zunaj sebe ga življenje po mojem nima, notranji smisel mu daje to, da si s kom, s komer ši želiš biti, in da so tisti, ki si želijo biti s tabo, lahko s tabo. Odgovor je v družini, kolikor je je še ostalo od oblastvene demontaže.
Kako priti do občutja sreče? Tu bi bil moj krajši nasvet, se pravi, maksima ali reklo, ki naj odpre oči, da sledite svoji blaženosti (Upanišade). Torej, da se začnite ukvarjati s tistim, kar čutite, da vas navdaja z zadovoljstvom, kar vas osmišlja, izpolnjuje. Velikokrat je to prav tisto, kar ste kot otroci želeli delati, ko boste veliki. Otrok čuti, za kaj je rojen – za to, kar ga veseli! Seveda ga od želje odvrne tisoč drugih vab, pasti in prepovedi.
A nikoli ni prepozno. Življenje nam ponuja taka prelomna hormonska obdobja – puberteto, krizo srednjih let, starostni »labodji spev« – ko je mogoče prestopiti na pravi vlak. Komur se to posreči, mu ne bo žal. Seveda se občutki izpolnjenja, uresničenja, blaženstva morajo kazati ob iznašanju sebe v svet, ne ob vnašanju sveta v sebe (konzumaciji, samotolaženju). Sami veste, da kratkoročna blažila pozneje terjajo visoko poplačilo.
Ne boste verjeli, ampak če se boste tega držali, boste dolgoročno zadovoljni.
Zdaj prevajam Roberta Cialdinija, njegovo Pripričevanje, in v tej knjigi sem našel naslednjo osupljivo trditev, sposojeno pri spoznavni psihologinji Lauri Carstensen: modrost starosti naj bi bila posledica spoznanja mnogo starostnikov, da kratko malo nimajo časa, da bi ga zapravljali za vdajanje življenjskim negativnostim. Raje potem obiskujejo tiste zunanje in notranje kraje, ki jih navdajajo z zadovoljstvom.
Kot vse drugo je tudi sreča relativna. Učinka evforičnosti v ketozi (od maščobne diete) sem se sprva zavedal, pozneje sem se je navadil in je nisem več zaznaval, dokler se nisem nekoč zaradi serije pregreškov med prazniki – božič, novo leto, moj rojstni dan, vse v 2 tednih – znašel spet na sladkornem bregu. Tedaj šele sem opazil, kako mi manjka, česar niti čutil nisem več.
Mimogrede naj omenim še nekaj, kar sicer nima zveze s srečo, a se je zgodilo ob isti priložnosti. Postal sem seveda tudi bolj pozabljiv, vse večkrat sem moral iz predala jemati svoj stari mobi in ga polniti in z njim klicati svoj smartfon. Žena je to opazila pa mi je za rojstni dan kupila TrackR. To je žetonček, ki ga pričvrstiš na telefon ali denarnico ali avtoključe ali kar že zgubljaš, potem pa lahko izgubljeni predmet izslediš prek svojega smartfona. V teoriji reč deluje, v praksi pa se je izkazalo, da ne, saj za izsleditev predmeta, ki mi manjka, najprej potrebujem taisti predmet, da uporabim aplikacijo, ha, ha, ha, ha, ha!
Najmočnejše občutje sreče sem doživljal, kadar smo jaz, Bernarda, Ivana, Mitja, Klemen in Ana stali kot družina skupaj v kateri od nesreč, ki si jih delimo skozi leta naših življenj.
