V povezavi s kultom mladosti, ki ga krepimo, staranje povezujemo z neuspešnostjo in minevanjem v svetu, kjer je mladost precenjena. Zato si prizadevamo biti tudi v starosti čim mlajši. Pa vendarle – nas to res tako zelo osrečuje? Sreča je izbira (Happines is a choice), pravi znani angleški rek. Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije, nam je podala nekaj koristnih nasvetov.
S katerimi »strahovi« (staranja) se najbolj spopadajo ženske pri štiridesetih?
V tridesetih se ukvarjamo s kariero, svojo družino in morda še s socialnim življenjem, štirideseta pa nam običajno prinašajo prva prava vprašanja o smislu življenja. Kaj vse sem dosegla? Je to zares to, kar sem si predstavljala? Sem izkoristila vse priložnosti? Velikokrat prav to obdobje, ki ni le »neviden« prehod v zrelejša leta, prinaša pravi vrtinec različnih težkih občutij, ki so lahko posledica zavedanja, da nam mladost polzi med prsti. K temu seveda pripomorejo tudi malce večje telesne spremembe: gube postajajo vse izrazitejše, koža čedalje manj prožna, sivenje las vse očitnejše. Prav skupek vseh telesnih in čustvenih sprememb je lahko razlog, da ženska težko sprejema prehod v zrelejša leta, kar lahko privede do različnih motenj razpoloženja, tudi depresijo. Od nas samih pa je odvisno, kako se bomo z obdobjem spoprijeli.
Ali obstaja formula, da ne bi bile tako zelo obsedene z mladostjo, ki odhaja? Zakaj si štiridesetletnica še vedno želi videza kot pri tridesetih?
Če je v življenju oblikovala svojo identiteto le na podlagi videza in tako vedno iskala stik z drugimi, bo tudi telesne spremembe, ki jih prinaša staranje, zelo težko sprejemala. Vsako gubo, siv las bo dojemala kot izgubljanje vrednosti. Takšna ženska ne vidi svoje vrednosti v svoji notranjosti ali nečemu, kar je ustvarila v življenju, ampak le v zunanjem videzu, ki jo opredeljuje. »Nisem več privlačna, torej sem zdaj nevredna,« so običajne misli. Večje težave imajo tudi ženske, nagnjene k popolnosti, ki nenehno preverjajo, kako jih vidijo, dojemajo drugi. Ob vsakršni zavrniti ali kritiki, ki to morda sploh ni, se počutijo nevredne, neprivlačne, kar jih lahko potisne tudi v težja čutenja, nezadovoljstvo ali celo depresijo.
Kaj je največja zmota pri ženski v zrelih letih?
 | |
| Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije. |
Vsako posameznico je življenje izoblikovalo po svoje – vsaka se je spopadala s težkimi trenutki, vijugala skozi različna obdobja in ustvarila stvari, na katere je lahko presneto ponosna. Pomembno je, da se lahko z nasmehom v očeh spominjamo vsega, kar smo doživeli. Brez sleherne izkušnje ne bi bili to, kar smo. Pomiriti se s sabo, zadihati in se z nasmehom podati v prihodnost, pa naj bo kakršna koli že. Velikokrat slišimo stokanje, da je šlo življenje mimo nas in da ga nismo imeli priložnosti zares živeti, saj smo se nenehno razdajali za druge. Objokovanje preteklosti ne bo spremenilo ničesar, lahko pa se odločimo, da stvari spremenimo in zaživimo sedanjost tako, kot si želimo. V prvi vrsti pa je potreben stik s sabo, za kar se moramo najprej naučiti poslušati. Ko to zmoremo, gremo lahko življenju naproti veliko mirneje in bolj samozavestno.
Katere stvari pomagajo prebroditi depresijo ženske, ki si obupano želi biti videti kot njena najstniška hčerka?
Ženska, ki se obupano oklepa mladosti tako, da se skriva za videzom najstnice, s svojim telesom oz. videzom sporoča: »Glejte me, tukaj sem! Opazite me, še vedno sem lepa, mlada, vredna pogledov in vsega lepega.« Vsekakor bi takšni posameznici pomagala poglobitev vase, morda celo skupina žensk, v kateri bi lahko delila svoja občutja, ali pa terapevtski odnos, v katerem bi skušala preseči stare vzorce, izboljšati samopodobo in se osvoboditi vsega, kar jo teži. Vsekakor pa je potreben kratek postanek, da sploh lahko pride v stik s seboj, svojim čutenjem in na tem potem gradi.
Kaj pa menite o lepotnih operacijah? So 40. pravi čas zanje?
Pri ženskah, ki jih opredeljuje le zunanjost, so lepotne operacije nedvomno obliž na rano vsem spremembam, ki jih začnejo doživljati kmalu po 30. letu. Tako vsaj za trenutek »ustavijo« ali vsaj omilijo vse tisto, s čimer se ne želijo spoprijeti. A niti lepotni popravki ne spremenijo dejstva, da se telo stara, in ne izboljšajo samopodobe, če je ustvarjena na videzu. Praznine v nas samih nikoli ne more napolniti nekakšen nadomestek v obliki lepotnih popravkov, saj gre pri tem zgolj za zunanjost. Morda le gre za nekaj časa, kasneje se pojavijo nove želje po lepšanju sebe in posameznica se lahko znajde v začaranem krogu lepotnih popravkov in s tem obupanem poskusu »ujeti mladost«. Telesne spremembe se nikoli ne zgodijo čez noč, ampak jih imamo vso možnost sprejemati korak za korakom in se hkrati zavedati, da je to del nas.
Je sreča naša izbira?
Kako oblikujemo vsakdan, je povsem naša izbira. Nekateri objokujejo preteklost, v kateri jim ni bilo postlano z rožicami ali jim morebiti niso bile dane priložnosti, a pomembno je le eno. Vsi imamo vse mehanizme ali vire, da s svojim življenjem naredimo to, kar hočemo. Vse je stvar želja, vrednot, prioritet in ne nazadnje – zavestne odločitve. Vsi vemo, kako močno se lahko aktiviramo, ko si nečesa močno želimo. In prav jasna odločitev, da iz svojega življenja naredimo nekaj, je najpomembnejša. Srednja leta so čas, ko lahko mirneje zadihamo, ko se lahko z večjo gotovostjo posvetimo sebi in ko končno spoznamo, da je vse, kar nas je v življenju izoblikovalo in nas obogatilo, imelo svoj namen in da je pred vrati še toliko novih stvari, ki jim preprosto moramo priti naproti.
