Pomemben del jogijske prakse je sproščanje, ki mu vedno, ne glede na to, katero zvrst joge vadimo, namenimo precej časa: med posameznimi položaji, da si spet naberemo novih moči, pa tudi na koncu, da sprostimo vse napetosti, ki so nastale med vadbo ali so bile morda prisotne že prej. In kdaj je boljši čas za sproščanje kot prav v tem letnem času, ko se začne tudi v naravi vse umirjati? Sklanjanje v predklonu ali danes aktualen poklon Miklavžu je najbolje izvesti po daljšem sedenju – bodisi za volanom, v šoli ali na delovnem mestu. V predklonu se popolnoma sprostijo hrbtne mišice in tudi napetosti v ramenskem obroču ali vratu. Glava se zbistri, saj doteka vanjo več krvi, posledično pa tudi kisika. Prekrvavi se koža na obrazu, kar pripomore k svežemu, sijočemu in pomlajenemu videzu. Blagodejno vpliva na trebuh in organe v trebušni votlini, ti se obenem nežno masirajo ter sproščajo.
Če nismo veliko sedeli in nimamo posebnih napetosti, priporočam, da – preden se predamo predklonu – izvedemo nekaj sekvenc, ki so bolj dinamične, npr. vodnjak za hrbtenico, zaporedje asan, ki ga imenujemo pozdrav soncu, sekvenco za močan hrbet, lahko pa tudi kobro ali zasuk v kobri. Po bolj aktivnih vajah ali daljšem sedenju spontano sledi in se prileže sproščanje trupa.
Izvedba
1. položaj: V stoječem položaju razmaknemo stopala v širini bokov ali malo širše, hrbtenica je vzravnana. Roke so ob telesu. Nekajkrat globlje vdihnemo in izdihnemo ter se pripravimo na sproščanje v predklonu.
2. položaj: Ob naslednjem izdihu spustimo desno ramo predse in navzdol, tako da otresamo vse napetosti iz roke ali ramena, roka visi sproščeno proti tlom.
3. do 5. položaj: Izmenično spuščamo ob vsakem izdihu navzdol proti tlom enkrat levo, drugič desno ramo, glava, roke in trup se postopoma približujejo tlom. Trup je pri tem popolnoma sproščen oziroma se ob vsakem izdihu dodatno sprosti.
6. položaj: Ko z dlanmi dosežemo tla, se ob izdihu spustimo v predklon, tako da se spustita proti tlom tudi glava in vrat. Sklonjeni naprej ostanemo nekaj vdihov in izdihov, nato pa se počasi ob vdihu z vzravnano hrbtenico ter aktivnimi trebušnimi mišicami in nogami vrnemo v izhodiščni položaj 1.
Korake od 1 do 6 ponovimo najmanj 6-krat. V končnem položaju 6 se lahko zadržimo najmanj 10 vdihov in izdihov ob naravnem ritmu dihanja, če nam odgovarja, pa tudi nekaj minut, da se popolnoma regeneriramo.
Ljudje s skrajšavo zadnjih stegenskih mišic lahko pokrčijo noge v kolenih. V primeru resnejših težav s hrbtenico ali z vretenci, npr. hernija diskusov ali akutnih bolečinah v hrbtenici, se sklonimo s trupom samo do višine kolkov, tako da je trup vzporedno s tlemi, roke pa naslonimo na stol ali ob steno in se sprostimo. Da zaščitimo hrbtne mišice, noge blago pokrčimo v kolenih, stopala pa razmaknemo širše. Tadeja Rajer
