Kolikokrat na dan zares začutimo in slišimo svoj dih? Si vzamemo vsaj pet minut samo zase? Lahko morda danes, zdaj? In gremo celo dlje, da zapremo oči ter nekaj trenutkov posvetimo samo notranjemu svetu? Ne ker bi želeli iz zunanjega pobegniti, temveč da se lahko oči, s tem pa tudi vsi preostali čuti in vse telo odpočijejo. Po le petih minutah smo spet sveži, občutimo več energije, volje in smo spet popolnoma sproščeni. Pet minut, ki lahko da več kot teden počitnic.
Če še nismo prepričani in se še vedno sprašujemo, zakaj, naj povem, da notranje prisluškovanje lastnemu dihu ni samo globoko sproščujoče, tako umirjamo tudi čustva in se osrediščimo. Dih brenčeče čebele izvajamo tudi, kadar občutimo jezo ali strah, saj z opazovanjem dihanja tako jeza kot strah izgineta, ker se znova povežemo z utripom diha in srca. Povsem preprosta vaja, ki spominja na brenčečo čebelo, izboljša počutje in vrača dobro voljo. In ker Kekci dobro vemo, da je dobra volja najbolja, ni razloga, da je ne bi preizkusili. Dlani položimo na oči, jih popolnoma sprostimo od naprezanja in nenehnega gledanja ter z notranjimi očmi pokukamo navznoter. Saj kot pravi Mali princ, če hočemo zares videti, moramo gledati s srcem.
Izvedba
1. položaj: Izberemo kateri koli udoben sedeč položaj – npr. prekrižanih nog, v položaju diamanta, ko se usedemo z zadnjico na pete, ali pa sedemo na stol. Prav tako lahko sedemo na tla in pri tem pokrčimo kolena, razmaknemo noge v širini podloge, stopala pa so na tleh. Če nimamo težav s koleni, lahko klečimo. Vajo je možno izvesti tudi stoje, najbolj pomembno je, da je hrbtenica vzravnana oziroma podaljšana, prsni predel s srcem odprt, tako da lahko dih teče neovirano. Ramena so prijetno sproščena.
2. položaj: Pokrijemo oči s prsti. Pozornost usmerimo v predel trebuha, srca in glave.
3. položaj: S palci zatisnemo oziroma pokrijemo ušesa. Počasi in polno vdihnemo. Pri izdihu stisnemo ustnici nežno skupaj in ustvarimo v ustni votlini v predelu neba brenčeč zvok, podoben mrmranju ali hummm. Pozornost osredotočimo samo na brenčeči zvok.
Po nekaj ponovitvah prenehamo in počasi ter enakomerno vdihnemo, se vrnemo v položaj 2, obsedimo za nekaj trenutkov z zaprtimi očmi, nato pa mirnega pogleda odpremo oči in spustimo roke v začetni položaj 1.
Opisana izvedba sestavlja en cikel. V položaju 3 se lahko ob brenčanju zadržimo vsaj deset izdihov, lahko pa tudi več, npr. vsaj 5 minut. Pozorni smo samo na zvok, ki ga lahko spreminjamo in poslušamo, kako zveni na različnih višinah, vse dokler ne najdemo takšne, ki nam ustreza. Osredotočeni na izdih in mrmranje po vsakem izdihu z brenčanjem spontano, nežno in enakomerno vdihnemo. Valovanje vibracije brenčeče čebele lahko zaznamo v možganih, obrazu, grlu, prsih in celotnem telesu. Po prenehanju brenčanja za nekaj trenutkov obsedimo z zaprtimi očmi, smo pri miru in začutimo delovanje na telo: umirjenost, sproščenost, okrepitev ter osrediščenje.
Opozorilo: če med izvedbo občutimo vrtoglavico ali omotico, prenehamo. Dihanja ne zadržujemo ali namenoma spreminjamo ritma, temveč naj bo povsem naravno.
