Tekmovalnost je vodilo družbe, zagon, ki spodbuja k družbenemu napredku, predvsem v zadnjih letih pa kaže, da je zasedla vsa področja človekovega delovanja. Tudi šport čedalje pogosteje izgublja pridevnik rekreativni, spodriva ga tekmovalni ali profesionalni, poglavitno vprašanje pa ostaja: kdo je tisti, ki odloča, kako se bo otrok ukvarjal z neko disciplino, še prej pa seveda, s katero. In ali ga ta sploh privlači.
Med dvema skrajnostma
»Po mojih izkušnjah se v slovenski družbi pojavljata dve skrajnosti,« pojasnjuje športna psihologinja Tina Jeromen, univ. dipl. psih. »Na eni so starši, ki namerno ne vpisujejo otrok v klube, kjer gojijo tekmovalni šport, ker tekmovalni šport zaznavajo kot prenaporen. Ti tipično pravijo, da želijo, da otroku šport postane zdrava rekreacija, ali pa si želijo, da se otroci v mladosti seznanijo z več disciplinami. Tu včasih naletim na zanimiv pojav: v želji, da ne zamudijo razvoja že pri treh letih ali še prej, vodijo otroke na organizirane dejavnosti (telovadbo), včasih celo na dve ali tri. To pa ne pomeni boljšega razvoja, ampak je v resnici preobremenjevanje še nerazvitega telesa in uma. Idealen čas za začetek večine športnih dejavnosti je pri šestem ali sedmem letu. Predlagam, da starši nekaj aktivnosti pustijo za leta, ko se bodo mladostniki naveličali rutine in jim bo usmerjanje energije v novosti dalo novega zagona.« Drugi pol sestavljajo starši, ki so sami odraščali s športom. Ti želijo otrokom približati svojo disciplino in ga z njo seznanijo že zelo zgodaj. Po večini se zavedajo plusov in minusov tekmovalnega športa in sprejmejo tudi možnost, da si otrok treningov in tekem morda ne bo želel: »Bolj zapletene so situacije, ki imajo v ozadju neko negativno zgodbo. Gre za odrasle, ki jim roditelji niso dovolili ali zmogli omogočiti treninga. Ne poslušajo, kakšne želje ima otrok, samo da trenira. In potem tudi pričakujejo od otroka, trenerja in kluba nerealno.«
Šport ne sme izriniti družine
Zmotno je tudi pogosto mišljenje staršev, da se otroci pri izbiri discipline zgledujejo po njih: raziskava, ki so jo opravili med olimpijskimi prvaki, je pokazala, da so si ti šport izbrali, ker se je s tem ukvarjal že sorojenec, bratranec ali sestrična oziroma dober prijatelj. Kar 85 odstotkov jih je odgovorilo tako! »Zanimivo, kajne? Nihče namreč ni navedel staršev. Lahko sklepamo, da so razlog za uspešen začetek kariere socialni vzgibi,« pojasnjuje Jeromnova in pristavlja, da je športni uspeh na lestvici vrednot vedno zelo visoko, a prej pridejo na vrsto potreba po varnosti, sprejemanju in sprejetosti, šele nato samoaktualizacija, ki v bistvu pomeni športni rezultat. »Vloga staršev je otroke opremiti z močjo, da se spoprimejo tako s pozitivnimi kot negativnimi čustvi, da se naučijo čustveno obvladovati in odlagati zadovoljitev. In predvsem to, da čeprav otrok veliko časa preživi na treningu, se temu ne podredi družinsko življenje. To pomeni, da čas, ki ga preživi z družino, ni namenjen analizi treningov in pogovoru o rezultatih, temveč je to čas za različne družinske obveznosti – od obiskovanja sorodnikov do pomoči pri gospodinjstvu, negovanju toplih vezi, odnosa. Učimo ga tudi samostojnosti: sam si pripravi torbo s potrebno opremo, zjutraj pravočasno vstane.«
Otrok podaljšek staršev?
Zelo zagrizenih staršev, ki navijaških čustev ne zmorejo brzdati, je na športnih tribunah vse več: najtoplejši spodbujevalci so se iz umirjenih gledalcev prelevili v neolikane navijače, ki bi kdaj najraje zasedli trenerjevo vlogo; ne manjka niti grobega nagovarjanja otrok, s tribun marsikdaj letijo kritike in celo zmerljivke. »Ko starši ne zmorejo obvladovati svojih čustev in vedenja ob tekmovališču, smo priča napaki, ki jo imenujemo past obratne identifikacije,« nadaljuje športna psihologinja. »To pomeni, da starši začnejo svojo lastno vrednost, kvaliteto starševstva, meriti z rezultatom, ki ga otrok dosega v športu. Razvojno je nujno, da se otroci identificirajo, torej zgledujejo po starših, in ne obrnjeno. Prva in najpomembnejša naloga staršev je sprejemanje in kontrola svojih čustev. V idealnem primeru so med nastopom in treningi stabilni, kažejo zadovoljstvo. Na tribunah so ali glasni navijači za vse otroke ali pa mirni gledalci. Otrok se tako lažje vključuje v šport.« Starši bi se morali najprej seznaniti z disciplino in to znanje uporabiti za uživanje med tekmo kot gledalci – nikakor ne kot trenerji ali strokovnjaki! »Vsak roditelj se do neke mere identificira z otrokom in mu želi, da bi mu šlo dobro. Na žalost pa se lahko zgodi, da je ta identifikacija pretirana. Otrok postane podaljšek staršev. Na primer starš, ki sam nikoli ni bil športnik, išče občutek športnega uspeha prek otroka. Drugi, ki je bil uspešen atlet, lahko začne otroka odklanjati, če ta ne doseže podobnega ali celo večjega uspeha kot on.« Kadar je starševska ljubezen odvisna od otrokovega nastopa na tekmovanju, postane športna dejavnost nekaj zelo stresnega: »Otroku preprosto mora uspeti, sicer je ogroženo samospoštovanje očeta oziroma mame. V igri je tako več kot le dober ali slab nastop in otroku takrat šport ni več v užitek. Starši in trenerji morajo priznati otroku pravico, da športni potencial razvija v okolju, ki poudarja sodelovanje, osebnostno rast in zabavo.«
Odprta komunikacija
 | |
Otroku je treba prisluhniti in mu v stiski stati ob strani. Foto: Shutterstock |
Tekmovalno športno udejstvovanje je za otroka velik zalogaj: marsikdaj se pojavi želja po prenehanju. Kako takrat naprej – kako prepoznati, ali gre zgolj za prehodno krizo ali dolgotrajno stisko? »Vsaka odločitev v zvezi z aktivnostmi naj bo otrokova in jo je treba spoštovati,« svetuje Jeromnova. »Če so odnosi s starši odprti, se bo otrok gotovo posvetoval z njimi. Starši lahko pripravimo t. i. varovalno mrežo – spodbudimo k dodatnemu razmisleku, pomagamo pri iskanju alternativ, smo zraven, ko se otrok pogovarja o tem s trenerjem, mu damo čas za razmislek, ga zaščitimo pred pritiski kluba in sprejmemo otroka tudi takrat, ko je razočaran, žalosten in negotov. S tem sporočamo, da ga cenimo kot osebo. Pazimo pa, da kot možne rešitve ne sprejmemo pasivnosti – izmikanja treningom, špricanja šole in jutranjih treningov. Otroka učimo, da je vsaka odločitev pomembna in da prinese določene posledice.«
Iskren pogovor je ključ do rešitve, a marsikdaj se nam zalomi že pri osnovni komunikaciji, še sklene Jeromnova: »Človeška govorica je sama po sebi dobro razumljiva, v kontekstu zapletenih medosebnih odnosov in obremenilnih okoliščin, ki so v športu pogoste, pa nima tako enoznačnega pomena, kot radi ocenjujemo. Moramo biti sposobni slišati, kaj poročevalec govori, in ne tistega, kar želimo slišati. Moramo povedati tisto, kar želimo povedati, in ne samo tistega, kar je slišati lepo. Ločujemo mnenja od dejstev, obvladujemo intenzivna čustva v komunikaciji, ustrezno izražamo čustva in tudi zmoremo opisati, zakaj tako čutimo.«
