Kapljice sporiša (angl. vervain, lat. Verbena officialis, slov. botanično ime: navadni sporiš) nam pomagajo, kadar v pretiranem navdušenju izčrpavamo svoje moči. Lepa ideja nas obsede in želimo jo prenesti naprej. Fanatični zagovorniki religijskih, političnih, umetnostnih, prehranskih in drugih idej potrebujejo sporiš. Vedno, kadar v nečem ne poznamo prave mere in se zato izčrpamo, nas sporiš uči zmernosti in tega, da svojih idej ne vsiljujemo drugim. Pomaga nam, če nikoli ne zamudimo priložnosti za oznanjanje svojih idealov. Ker smo stalno v akciji, smo napeti, razdražljivi, hitimo. Imamo močno voljo, svojega mnenja ne spreminjamo, za svoje ideje se borimo in ne odnehamo, tudi ko odnehajo vsi drugi. Učimo, vodimo, spreobračamo. Krivica nas razburi in za našo resnico smo pripravljeni iti na barikade. Ne privoščimo si počitka niti spanja, pretiravamo z dobrim in nekoč tudi pregorimo. Izjemno moč volje in energijo smo potrošili, da bi prepričali druge, vendar smo jih samo odbili in odvrnili od sebe in od naše ideje. Tako napeti smo, da se ne moremo več sprostiti, ko bi si to želeli. Zvečer ne moremo izklopiti in zaspati, v glavi si vso noč vrtimo filme o tem, kaj dobrega bomo še storili in kako bomo prepričali druge. Otroci v tem stanju zvečer ne morejo zaspati: bolj ko so utrujeni, bolj se upirajo odhodu v posteljo.
Sporiš nam pomaga razumeti, da se velike stvari v življenju naredijo brez prisile, nežno in mirno. Pomaga nam, da drugim puščamo njihovo prepričanje in ga spoštujemo, tudi ko je naše drugačno. Ne vsiljujemo več, ampak ponudimo in pustimo, da drugi sami najdejo svoje ideale. V vseh stvareh (delu, hrani) poznamo pravo mero in se s prekomernim delovanjem ne izčrpavamo več. Sprostimo se in razumemo, da za dobro stvar največ naredimo, če smo sami tihi vzor, ki nikogar ne prepričuje. Svoje navdušenje živimo, smo resnični nosilec ognja, ki drugim pušča svobodo odločitve.
Sporiš pomaga, da svoje navdušenje živimo
Poglejmo primer: petinštiridesetletna zdraviteljica je v zdravljenju ljudi našla svoje življenjsko poslanstvo. Najprej je zdravila samo med tednom, pozneje še ob sobotah, nazadnje tudi v nedeljo. Odprla je svojo šolo in v njej poučevala. Zelo jo razburi, če kdaj ni uspešna in če koga ne prepriča, da mu njeno zdravljenje pomaga. Takrat se še posebno potrudi, sama kliče ljudi na dodatne terapije. Pripravljena jih je zdraviti zastonj, dokler ne bodo zaznali pozitivnih učinkov. Ker zdravi in predava v vse več krajih, ji zmanjkuje časa in je skrajno izčrpana. Toda ko se uleže, ne more počivati in zaspati. Niti ponoči se ne spočije, ampak se v mislih in celo sanjah ukvarja s problematičnimi primeri. Na očeh se ji vidi napetost, na obrazu in telesu pa krčevita zategnjenost mišic. Po jemanju kapljic sporiša preneha delati čez vikende in sčasoma tudi spi bolje. Njena utrujenost se zmanjšuje. Spozna, da jo morajo ljudje sami prositi za terapije in jih ne ponuja več sama. Ko se kdo ne odloči za njeno pomoč ali reče, da mu po njej ni bolje, to mirno sprejme. Delo jo bolj izpolnjuje kot prej in je v njem tudi uspešnejša.
