V dobi samoiskanja in križpotjih odraščanja Sonja Javornik nikoli ni razmišljala o tem, da svojega otroka ne bi imela. Njen odnos do otrok je bil vedno ljubeč, srečanje pa nikoli samo križanje, ampak vedno postojanka smeha, igrivosti, zaupanja. Zato si je svojega vedno želela. Vendar je misel nanj prekinila bolečina, ki je opozarjala na bolezen. Njena ginekologinja je namesto pregleda predpisovala protibolečinska zdravila, dodatnega pregleda, ki bi ga Sonja takrat potrebovala, ni določila. Šele na njeno vztrajanje se je sčasoma omehčala in jo poslala na pregled, na katerem so s posebno kamero (laparoskop) pregledali notranjost trebušne votline, rodil ter postavili diagnozo. Endometrioza.
To je stanje, pri katerem raste tkivo, ki tvori notranjo plast maternice tudi zunaj maternične votline. Bolezen je najpogostejša pri ženskah v rodni dobi in lahko vpliva na neplodnost. Vzrok endometrioze je neznan, pospešuje jo hormon estrogen, najpogostejši simptom pa je bolečina, ki jo je leto za letom Sonja svoji ginekologinji tudi opisovala. Pogosto endometriozo zdravijo z operacijo, ki omogoča odstranitev endometriotičnih lezij, cist ali delitev sprijemkov. Pri tem je pogosto potrebno zdravljenje nadaljevati z zdravili, kar ne prepreči ponovitve, zmanjšuje pa njeno možnost.
Bila je prikrajšana
Ko je bila diagnoza potrjena in tako tudi zdravljena, je poskusila z umetno oploditvijo: »Gre za utečen postopek, vsak dan ga opravijo na več deset ženskah, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo zanositi,« pripoveduje Sonja. Umetno oploditev so ji opravili v stari ljubljanski porodnišnici, prostori so načeti, iz hodnika je v ambulanto smrdelo po urinu žensk, ki so morale pred postopkom sprazniti mehur. Za sestre in drugo osebje, ki delajo v teh razmerah, je našla prijazne besede.
Po vstavitvi zarodka je čakala in upala, da se bo ugnezdil v maternico. Sledilo je razočaranje. Vsakič znova. Pred zadnjim, šestim poskusom, ki ga še krije zdravstvena zavarovalnica, jo je mlada zdravnica na začetku kariere poslala na nove preiskave. Te so pokazale, da ima pregrado, ki najverjetneje zavira možnost zanositve: »Zdravniki so bili površni, brez popolne in prave diagnoze so opravljali umetne oploditve,« s solzami v očeh pripoveduje Sonja, ki čuti, da je bila prikrajšana za pravilno diagnozo. Pet poskusov je bilo zaman, verjetnost zanositve bi bila tako veliko večja, če bi zdravniki, preden so zarodke vstavljali v njeno telo, to natančno pregledali in poleg endometrioze odstranili in pozdravili še pregrado.
Izgubila vseh šest možnosti
Tako je izgubila vseh šest možnosti za umetno oploditev, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica. Pri zadnji, šesti, prenosa ni bilo. Zdaj ji v upanju na otroka ostaja birokratska vojna na zdravstveni zavarovalnici, kjer bo poskušala dokazati, da je šlo za površnost zdravnikov. Upa, da njenega zahtevka zaradi varčevalnih vzrokov ne bodo vnaprej zavrnili.
Če bi ugodili njeni prošnji za ponovno brezplačno umetno oploditev, je pripravljena iti še enkrat skozi obvezne hormonske terapije in podoživeti vrtinec notranjih občutij, ki so jo peljala od občutka popolne sreče pa vse do trenutne misli na samomor. A to je življenje, zaključuje Sonja, ki v podtonu svojega glasu izžareva optimizem, iskrivost in upanje.