Čeprav bi se morali pred soncem varovati vse leto, se z zaščito pred UV-sevanjem običajno oborožimo šele tik pred poletjem, ko se nam zagorelost in morda celo kakšna opeklina zdijo skorajda sprejemljive.
Predvsem svetlopolti bi morali pozorneje spremljati moč sončnih žarkov, tudi UV-indeks, in se temu primerno zaščititi, poudarja prim. Boris Kralj, dr. med, spec. dermatovenerolog in flebolog: »Zaščita pred soncem pomeni po eni strani izogibanje soncu, sploh v času, ko je sevanje z UV-žarki največje, in pa seveda uporabo zaščitnih sredstev, kot so oblačila, pokrivala in kreme. Izbor teh sredstev je vsekakor odvisen od tipa kože, moči sončnih žarkov in tudi UV-indeksa.« Zanemarjanje osnovnih načel se lahko pokaže z rdečino, opeklino, morda celo mehurčki in bolečino, nadaljuje prim. Kralj: »Tudi pigmentacije, pege in lise, ki so obrambni mehanizmi kože, nas opozarjajo, da smo do zdaj prejeli preveč sonca.« Kot rečeno, se pri zaščiti lahko ravnamo tudi po UV-indeksu, se strinja prim. asist. Tanja Planinšek Ručigaj, dr. med., svetnica, predstojnica Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana: »Kadar je UV-indeks 3 ali več, se moramo nujno zaščititi pred UV-sevanjem. Sicer pa moramo poskrbeti za zaščito predvsem v najbolj vročih urah dneva, kar pa je odvisno od kraja. Upoštevati moramo tudi odboj od površin, od betona, peska, vodne površine in snega.« In seveda, ob upoštevanju splošnih meril, moramo vedeti, da nismo vsi enako dovzetni za poškodbe zaradi UV-sevanja, nadaljuje sogovornica: »Poznamo šest fototipov kože, glede na to, kako hitro nas sonce opeče in kako hitro porjavimo. Ljudje s fototipom I (zelo svetla barva kože, svetli lasje, modre ali zelene oči) na soncu vedno pordečijo in nikoli ne porjavijo. Fototip II imajo ljudje s svetlo barvo kože in svetlimi ali kostanjevimi lasmi ter zelenimi ali svetlo sivimi očmi, ki le redko nekoliko porjavijo – a šele po tem, ko po izpostavitvi sončnim žarkom predhodno pordečijo. Fototip III pomeni svetlo rjavo barvo kože s kostanjevimi lasmi in sivimi očmi, ki na soncu včasih pordeči in tudi lahko porjavi. Skratka, ljudje do fototipa III so bolj ogroženi za poškodbe kože pod vplivom UV-sevanja.«
Torej, svetlopolti se na čezmerno izpostavljanje soncu hitro odzovejo z rdečino, temnopolti pa lahko zdržijo na soncu bistveno dlje brez znakov, da so prejeli preveč žarkov, se strinja prim. Kralj: »Vsekakor pa je močno sonce, okoli opoldneva, tisto, ki sproža UV-žarke, ki lahko prodirajo globoko v kožo, seveda pri svetlopoltem globlje in bolj, pri nekom s temno kožo pa manj. Vendar je treba vedeti, da dolgoročno vsi ti žarki, ki so prispeli v podkožje, lahko sprožijo neugodno dogajanje v celicah, koža postane neelastična, zgubana in lisasta, in ne nazadnje lahko povzročijo nastanek kožnega raka, ki ga je treba kirurško odstraniti in redko, pa vendar, lahko tudi metastazira. Ena najbolj neugodnih posledic sonca je nastanek kožnega raka, malignega melanoma, ki je pogosto povezan prav s posledicami UV-žarkov.«
Trije stebri zaščite
Zaščita in preventivni ukrepi so nujni, poudarja prim. asist. Ručigaj Planinškova, ki pojasnjuje, da poznamo tri stebre zaščite pred soncem: »Prvič, umaknimo se v senco, najbolje v zaprte prostore med najbolj vročimi urami dneva, od 10. do 16. ure. Drugič, če umik v senco ni mogoč, se zaščitimo z mehanskimi sredstvi, kot so dolge hlače in dolgi rokavi ter klobuk s širokimi krajci oziroma legionarska kapa ter zaščitna očala. Oblačila morajo biti gosto tkana, sicer prepuščajo UV-svetlobo. Najboljša so modre barve. Krajci klobuka naj bodo široki 10 centimetrov ali več. Očala morajo biti velika, da pokrijejo oko tudi od strani. Šele tretji steber prinaša uporabo zaščitnih krem pred UV-sevanjem. Če uporabljamo takšne s fizikalnimi zaščitnimi faktorji (ki odbijajo svetlobo, prepoznamo jih po tem, da na koži puščajo belo ali modro plast), se lahko namažemo neposredno pred izpostavitvijo soncu. Kadar uporabljamo kreme s kemičnimi zaščitnimi faktorji, ki v naši koži sprožijo reakcijo in nas šele nato zaščitijo, pa jih moramo nanesti vsaj pol ure pred izpostavitvijo. Namažemo se vsakič, ko se krema zbriše z našega telesa oziroma nanose ponavljamo na dve uri. Kreme, ki obljubljajo celodnevno zaščito, moramo jemati z rezervo in jih je treba ob brisanju ali znojenju ponovno nanesti. Otrok do enega leta naj sploh ne bi izpostavljali neposrednim sončnim žarkom, torej jih zaščitimo z oblačili in seveda najprej senco. Za bolj dlakave predele telesa so primernejši posebni geli, obstajajo celo kreme, ki so odporne proti znojenju.«
Predvsem v poletnih mesecih se pred pisano paleto zaščitnih sredstev v lekarnah in prodajalnah sprašujemo o varnosti krem in druge sončne kozmetike, toda prim. Kralj pojasnjuje, da je strah odveč: »Kreme, ki so pri nas na voljo, so šle skozi sito preverjanj in niso škodljive. Drugo vprašanje je, ali jih dobro prenašamo, pomembno pa je tudi poudariti, da jih pri nas uporabljamo relativno kratek čas, tako da se neke toksične, kemične škodljivosti ni bati.« In če se nam kljub vsem napotkom zaščita izmakne in dopustimo, da nas sonce opeče? »Oskrba sončnih opeklin zahteva hladne obkladke, obstajajo kreme za sončne opekline, ki vsebujejo določene faktorje, ki delujejo na kožo pomirjevalno, vsekakor pa opečena koža zahteva dolgotrajno mazanje tudi pozneje, da ostane elastična, da se obnovi in je tako čim manj posledic,« pove prim. Kralj, prim. asist. Ručigaj Planinškova pa še opozori, da se pri takšnih poškodbah nikakor ne smemo zatekati v domačo lekarno: »Opekline hladimo in nanje nikoli ne nanašamo jogurtov, kisa in drugih domačih pripravkov, da ne bi nastale okužbe, kadar se nam na mestu opekline naredi mehur in nato rana. Če imamo le nekoliko povišano temperaturo, zaužijemo antipiretik. Kadar pa so opeklinam pridruženi višja temperatura, glavobol ali celo motnje vida in zavesti, gre že za sončarico in moramo nujno k zdravniku!«
Vse bolj ozaveščeni
Najnevarnejša posledica UV-sevanja je zanesljivo maligni melanom, ki v tridesetih odstotkih nastane iz znamenja, največkrat pa na novo. Kožna znamenja si je vsekakor treba redno pregledovati in opazovati morebitne spremembe, poudarja prim. asist. Ručigaj Planinškova: »Obstoječe znamenje se začne spreminjati, lahko po obliki (asimetrija), lahko po obliki robov, ki postajajo bolj nepravilni, po barvi (posebno nas skrbi, kadar na znamenju opazimo že sivkasto ali modrikasto barvo, ki sta znak, da je znamenje zraslo v globino, s tem pa je tudi možnost razsoja bolezni po telesu večja) ali da se znamenje veča. Seveda pa smo pri novonastalih spremembah pozorni na vse to oziroma na kakršno koli spremembo. To je že znak, da je treba obiskati zdravnika.« Kožnega melanoma je po podatkih Registra raka RS pri otrocih in mladostnikih sicer zelo malo, zato so preventivni pregledi znamenj v teh starostnih skupinah tako rekoč nepotrebni, miri sogovornica: »Melanomski rak začne poraščati šele po 20. ali bolje po 25. letu. Kadar si znamenje poškodujemo, prav tako ni treba obiskati dermatologa, saj so ugotovili, da drgnjenje ali druge poškodbe nič pogosteje ne povzročajo transformacije znamenja v rakavo tkivo. Tudi sprememba, ki vztraja več let in je simetrična, enobarvna, z enakomerno površino in ne raste (razen z rastjo našega telesa), je najverjetneje nenevarna.«
Ozaveščenost o tveganju, ki ga prinaša izpostavljanje nevarnim žarkom, in potrebni zaščiti se pri Slovencih povečuje, se strinja prim. Kralj: »Drugo vprašanje pa je, ali res uporabljamo sredstva tako, kot se priporoča. Ali jih nanašamo tako pogosto, kot bi morali – po potenju, športu, umivanju, kopanju... Še vedno pa vidim veliko zagorelih, opečenih ljudi, ki se ne zavedajo ali pa ignorirajo priporočila o zaščiti.« V Sloveniji od leta 2007 številni vrtci in šole izvajajo program Varno s soncem, ki je namenjen podučevanju otrok, staršev, vzgojiteljev, učiteljev in drugih strokovnih sodelavcev o zdravem ravnanju ob močnem soncu. Podatki kažejo, da se je od uvedbe priporočil izboljšala zaščita predvsem v smislu umika v senco in pri uporabi pokrival, sicer pa se je od 2007. v program, katerega namen je predvsem preprečevanje rakavih obolenj, vključilo že več kot 280.000 predšolskih otrok in šolarjev.
