Šolska fobija je vedno bolj pogosta

Fobija je dlje trajajoč, pretiran, nesmiseln in neutemeljen strah pred nekim predmetom, dejavnostjo ali situacijo, ki sicer niso nevarni. Fobije so zelo pogoste v otroštvu. Tudi za otroke je značilno, da se vzroku fobije izogibajo (izostajajo iz šole, ne hodijo na zabave, izlete, šole v naravi in podobno), vendar se s tem strah samo še veča. Pogosteje se razvijejo pri tistih, ki so bolj plašni, občutljivi, socialno nespretni ali imajo prilagoditvene težave, pa tudi pri perfekcionistih, torej tistih, ki imajo prevelike zahteve do sebe. Pomembno vlogo pri razvoju fobičnih motenj ima družinsko okolje oziroma vzgoja. Starši lahko vzbujajo tesnobo pri otroku na več načinov, najpogosteje z neustreznimi vzgojnimi prijemi (kaznovanje, pretirana kritičnost, grožnje, nejasna pravila, neupoštevanje njegovih želja) in pričakovanji (ki jih ne more izpolniti), z oviranjem njegove samostojnosti, s pretirano zaščitniškim odnosom, s pogostimi konflikti v družini in s prenašanjem svojih skrbi in bojazni na otroka, ki jih s posnemanjem ponotranji, je razložila Polonca Čas, univ. dipl. psih. s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, kjer se srečujejo z vsemi vrstami fobij, v zadnjem času pa vse pogosteje s šolsko.

Zanjo je značilno, da se običajno pojavi postopno in je približno enako pogosta pri deklicah in dečkih. »Prepoznamo jo po strahu, paniki, joku in jezi ter telesnih kazalnikih (bolečina, slabost, vrtoglavica, znojenje, tesnoben občutek v prsih, driska). Znaki navadno izbruhnejo zjutraj pred odhodom v šolo in se izboljšajo, če ostane doma. Nekateri imajo težave pri vrnitvi v šolo po vikendu, počitnicah ali bolezni. Dlje ko otrok ostane doma, težja je vrnitev v šolo. Po navedbah literature naj bi znake odklanjanja šole imelo do pet odstotkov otrok.« Pri izogibanju pouku je treba seveda najprej ugotoviti, ali gre za namerno izostajanje (špricanje) ali za odklanjanje šole zaradi čustvenih stisk. Morda ga je strah ločitve od staršev, lahko pa je vzrok v šolskem okolju – v nesprejetosti pri vrstnikih ali v konfliktih z učitelji, neuspehih ali pomanjkanju socialnih veščin, pripoveduje psihologinja.

Kdaj in kam po pomoč?

Odgovornost staršev je, da te strahove prepoznajo in ustrezno ukrepajo. Pomembno vodilo za samopomoč pri fobijah, tudi šolski, je izpostavljanje in ne izogibanje situacijam, ki povzročajo stisko, še svetuje sogovornica. Strokovno pomoč je treba poiskati najpozneje takrat, ko začne izogibanje fobičnim situacijam vplivati na pomembna področja otrokovega življenja in njegovo psihično blagostanje, pravi Polonca Čas. Ker se fobije pogosto izražajo z zgoraj naštetimi telesnimi znaki, se starši najpogosteje obrnejo na pediatra ali šolskega zdravnika, ki jih usmeri k psihologu ali pedopsihiatru. Odrasli, še izvemo, se lažje spopadamo s fobičnimi situacijami zaradi bolj razvite kognicije in strategij spoprijemanja, otroci pa si veliko stvari razlagajo s pomočjo domišljije. Po drugi strani pa je včasih lažje zmanjšati strahove pri najmlajših, saj še niso tako zakoreninjeni.

Kako se stroka spopada s fobijami? »Učinkovito jih zdravimo z vedenjsko-kognitivno terapijo. Fobijo premagamo, če se soočamo s strahom ali s situacijami, ki ga povzročajo. Naučenega neustreznega vedenja se lahko odvadimo in se namesto tega naučimo prilagojenih odzivov. To v terapevtski obravnavi dosežemo s postopnim soočanjem oziroma izpostavljanjem fobičnim objektom ali situacijam in s sprostitvenimi tehnikami. Še posebno pri otrocih je pomembna pozitivna podkrepitev, torej nagrajevanje zaželenega vedenja. Poleg omenjenih vedenjskih tehnik uporabljamo tudi kognitivne, s katerimi spreminjamo izkrivljene misli, ki vplivajo na čustvovanje in vedenje.« Kolikokrat bo moral otrok, ki ga muči fobija ali več fobij, obiskati strokovnjaka, je odvisno od vrste in težavnosti motnje, po navadi pa je potrebnih od pet do 15 srečanj. Lahko jih zdravimo tudi z zdravili, kar pa je brez vzporedne psihoterapije učinkovito le kratko obdobje, poudarja psihologinja. Dolgoročne spremembe je mogoče doseči le, če je otrok (ali odrasel) v aktivni vlogi. V obravnavo vključijo tudi starše, ki jih poučijo o motnji in jih spodbudijo, da z otrokom izvajajo vedenjske strategije.