Uredile tako, da bi bilo zdravstvo za vse enako dostopno in bi ohranilo svojo socialno noto, da bi se izboljšalo v strokovnem pogledu in postalo racionalnejše. Za ureditev razmer potrebujemo verodostojne podatke, ki jih ni, in na njihovi osnovi bi bilo mogoče doseči konsenz.
Če gledamo realno, je dostopnost dobra na področju urgence in družinskega zdravstva, če ni čas letnih dopustov, to pa ne drži za zobozdravstvo. Na področju specialistične dejavnosti je dostopnost različna, marsikje slaba in neurejena. Finančno stanje posameznika, ki si lahko privošči pregled v samoplačniški ambulanti, mnogokrat pomeni preskok vrste, in to kljub prizadevanjem ministrstva za ureditev čakalnih vrst. Strokovnost, s katero se tako radi hvalimo, je relativna. Nikakor ni res, da so zdravstvene storitve povsod enako dobre – to so pokazale analize obravnave bolnikov z rakom v naših bolnišnicah. V tem trenutku je kakovost zdravstvene storitve odvisna od kakovosti in usposobljenosti posameznika. Sistema, ki bi zagotavljal kakovost storitev, ni! K temu močno prispevajo kolektivna pogodba, zaposlitev za nedoločen čas ter zelo omejene možnosti nagrajevanja. O racionalnosti nima smisla izgubljati besed, dokler bomo imeli na
razdalji 60 km (od Ljubljane do Jesenic) ob avtocesti tri ginekološko-porodniške oddelke. Enako velika težava je ureditev zdravstva v smislu razmerja javno-zasebnega dela ter vključevanje koncesionarjev, še posebno na sekundarni ravni, v delitev dela. Jasno je, da je zasebno zdravstvo zainteresirano le za dobro plačane, čim preprostejše storitve, pri čemer jim ni treba upoštevati kadrovskih normativov, čeprav je financiranje iz ZZZS, še posebno na primarni ravni, urejeno med drugim tudi na osnovi tega. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje realnih kadrovskih zahtev, skladnih s kolektivno pogodbo, ki so zdaj pretirane. Sodu je izbil dno zadnji razpis ZZZS, v okviru katerega je cela vrsta zdravstvenih storitev prešla, recimo iz UKC Ljubljana, na posamezne koncesionarje, ki delajo na sekundarni ravni. Ti nimajo zaposlenih niti ustreznih kadrov, pa so bili kljub temu izbrani na razpisu. Res je, da mora imeti zdravnik za delo pri drugem izvajalcu dovoljenje, vendar je tudi res, da vrsta zdravnikov dela brez tega dovoljenja in s tem krši konkurenčno klavzulo. In kaj lahko naredi delodajalec? Odpove delovno razmerje, in to ob pomanjkanju zdravnikov? Kakšne instrumente imajo inšpekcijske službe? Dalje: razpisi v zdravstvu so farsa, možnost korupcije pri tem je velika in je tudi prisotna. Tudi na področju cen zdravil smo premalo odločni do izjemno agresivne in včasih tudi brezobzirne farmacevtske industrije. Vloga lobistov je, po moji oceni, uperjena proti javnim interesom, kajti delujejo izključno v prid posameznih, tudi političnih skupin. Vse to se ve, vendar – kdo in kdaj bo ukrepal? Kakšno moč ima ministrstvo za zdravje? Nikakršne, kajti ne nadzoruje niti izvajanja svojih uredb, kot je, recimo, pravilnik o vrednosti dela po podjemnih pogodbah, in posamezni izvajalci dobesedno kradejo kader iz UKC Ljubljana, seveda z dobrimi plačili. In ne nazadnje imamo stvari neurejene tudi v naših glavah, kajti levičarji bi radi vse zaposlene v zdravstvu porinili nazaj v socializem in v delo na etični pogon, po drugi strani pa velik del zaposlenih strokovnjakov zahteva in tudi dela le v skladu z lastnimi finančnimi interesi in močno pritiskajo na politike za čim večjo privatizacijo zdravstva. Ali smo pred dokončno razgradnjo zdravstvenega sistema? V tem kaosu ne najdemo ustreznih rešitev in iz leta v leto vse bolj tonemo.
Vzorcev, izkušenj v svetu je veliko, tudi takih, ki delujejo dobro. Vendar samo vedenje ni dovolj. Kako torej urediti strokovnost, organiziranost in ohraniti socialno noto zdravstva? Zelo preprosto, kajti potrebujemo le poštenost in ukrepanje na osnovi podatkov. Smo pa v stiski. Zakaj? Nikjer ni zgledov, še najmanj med politiki, kjer bi sicer morale veljati najprej moralne vrednote in nato, kot za vse državljane, tudi zakoni. Zadnji primer, da ni tako, je izjava verjetnega mandatarja ob odvzemu magistrskega naziva direktorju ljubljanskih lekarn zaradi plagiata. Izjavil je namreč, da ga zaradi tega ne bo odstavil, da je tudi brez magisterija dober direktor. In zakaj bi ga, kajti taisti direktor vodi javni zavod, ki je financiran iz denarja ZZZS tako, da se dobički selijo v blagajno občina Ljubljana, namesto da bi ostajali v sistemu zdravstva. O goljufiji niti besede! Kako torej zahtevati poštenost od ljudi, če tega pojma ne poznajo niti izvoljeni predstavniki ljudstva?
