Slovenski najstnik celo debelejši od ameriškega

LJUBLJANA – Epidemija debelosti se širi in ne prizanaša niti deželi na sončni strani Alp: vsak tretji otrok v Sloveniji je predebel! Tako pravi poročilo o debelosti, ki ga je pred tedni objavila Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), podatki, ki so jih objavili, so grozljivi: vsak peti otrok od petega do 17. leta, ki živi v eni od 34 članic OECD, je predebel!

Smo sposobni spremeniti te številke, zajeziti širjenje debelosti, če je že ne povsem zaustaviti? In kdo je kriv? Starši, družba, otroci, vsi pomalem? Nedvomno najprej starši, s tem se strinja tudi Magdalena Urbančič, dr. med., spec. pediatrije, direktorica Centra za zdravljenje bolezni otrok iz Šentvida pri Stični. »Res je, da so nekatere zadeve dedne, ampak deduje se tudi življenjski slog. Če gremo mi zvečer v kuhinjo, bo šel tudi otrok.« Starši bi morali otroka od malega učiti zdravega življenjskega sloga. V centru vsako leto na novo sprejmejo od 300 do 350 otrok in mladostnikov (do 19. leta), k njim jih pošljejo osebni zdravniki, torej z napotnico, iz vse države. Uspeh je zagotovljen, če je posameznik dovzeten za spremembe in pripravljen delati ter ima podporo staršev. »Otrok in njihovih staršev ne učimo hujšanja, ampak zdravega življenjskega sloga. Shujšati je dokaj enostavno, težo vzdrževati težje.«

Hujšanje in zdravljenje

Ekipa v Centru za zdravljenje bolezni otrok vključuje zdravnika, medicinsko sestro, delovnega terapevta, fizioterapevta, športnega pedagoga in psihologa, ta se z otrokom pogovarja o njegovi samopodobi, spoštovanju sebe, odnosu do telesa. Imajo dodelan program, šolo zdrave prehrane in zdravega življenjskega sloga, v katerem sodelujejo tudi endokrinologi, naredijo vso potrebno diagnostiko in ugotavljajo prisotnost nenalezljivih kroničnih bolezni, pojasni Urbančičeva: »Od 30 do 35 odstotkov otrok ima vsaj eno stanje, od maščob v krvi, zamaščenih jeter, do sladkorne bolezni in policističnih jajčnikov.« Otroci so pri njih dve leti, v prvem, ko imajo kontrolo na osem tednov, dosežejo vzdrževalno težo, pojasni Urbančičeva, to je tista, o kateri so se dogovorili, da jo bo dosegel: »Takrat so si večinoma že všeč, niso suhi, so pa primerni,« pravi Urbančičeva. V drugem letu je kontrola trikrat. A žal vsi niso uspešni, v prvem letu je kar velik osip, okoli 50 odstotkov jih postane pasivnih in opustijo hujšanje, tisti, ki ostanejo, so uspešni.

In kaj je glavni krivec za debelost? Urbančičeva izstreli: »Prevelik vnos hrane, zlasti ogljikovih hidratov, in premalo gibanja.« Hrana je dostopna na vsakem koraku, pravi Urbančičeva, zlasti je križ s sadnimi sokovi. Tudi z naravnimi, doma stisnjenimi, opozarja: če bi pojedli sadež, bi zaužili tudi vlaknine, s sokom (iz več pomaranč, da napolnimo kozarec), popijemo fruktozo. To niti ne bi bil problem, če bi se otroci (pa tudi odrasli) dovolj gibali: a marsikateri ne mara gibanja, morda tudi zaradi debelosti (in že imamo začaran krog), številni s preveliko težo in predebeli ne znajo niti dobro hoditi! Urbančičeva pravi, da otrokom gibanje približujejo počasi, najprej manjše aktivnosti, potem pa postopoma težje, da gibanje počasi vzljubijo.

Slovenci ne jemo zdravo

Zdravega življenjskega sloga (z zdravim prehranjevanjem vred) je treba otroke začeti učiti zgodaj, najbolje od rojstva, torej doma, potem v vrtcih in šolah, kjer bi morala biti hrana, ki jo pripravljajo, čim bolj kakovostna, čim manj predelana, čim pogosteje ekološke pridelave. Izr. prof. dr. Cirila Hlastan Ribič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pravi: »Prebivalci Slovenije imamo v povprečju nezdrave prehranjevalne navade. Neredno uživamo zajtrk, časovno in količinsko neustrezno si razporejamo obroke čez dan, kar je še posebno izrazito pri prebivalcih Slovenije s poklicno izobrazbo. Uživamo prevelike količine zdravju škodljivih maščob, soli in sladkorja. Povečala se je uporaba masla in svinjske masti.« Poleg tega še vedno popijemo preveč gaziranih pijač in pojemo premalo sadja in zelenjave. Boljše se prehranjuje zahodni del Slovenije, največ nezdravega prehranjevanja in življenjskega sloga ter s tem povezanih zgodnjih oblik kroničnih bolezni je med revnejšimi in slabše izobraženimi prebivalci Slovenije.

Svoje je dodala še gospodarska kriza, saj rast cen živil slabša prehranjevalne navade ljudi z nižjimi prihodki, prejemnikov socialne pomoči in upokojencev, ki so že primarno ogroženi za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Večanje deleža populacije, ki ne bo imelo zagotovljenih razmer za zdravo prehranjevanje, bo povečalo tudi delež ljudi, ki bodo zaradi slabega zdravja breme družbe, pravi Hlastan Ribičeva: »Zdrave izbire morajo postati lažje dostopne, sicer težko pričakujemo, da bodo socialno šibki posegali po zdravih živilih in se zdravo prehranjevali. K temu lahko ustrezno prispeva uvedba učinkovite davčne politike na področju živil/hrane (npr.: večje obdavčenje energijsko bogatih živil), dostopnost bolj zdravih izbir na trgu in prepoved oglaševanja nezdravih živil/hrane.« Poleg tega je potrebna tudi promocija gibanja, ne le za otroke, ampak za vse starostne skupine. Ustrezno izobraževanje in promocijo zdravega življenjskega sloga je treba vključiti v formalno in neformalno izobraževanje.

Ali kot pravi Urbančičeva: otroci so naše zrcalo. Smo Slovenci sposobni učinkovitega spodbujanja in zagotavljanja zdravega življenjskega sloga celotne populacije?