Raziskave kažejo, da naj bi imelo v Sloveniji resne težave z vidom, ki jim ovirajo vsakdanjik, okoli 30.000 ljudi, po zastrašujočih napovedih Svetovne zdravstvene organizacije pa naj bi bilo do leta 2020 po svetu slepih kar 70 milijonov ljudi!
Da bi bila ta številka čim manjša, so se številne države, tudi Slovenija, povezale v projektu Vision 2020: The Right to Sight (Vid 2020: pravica do vida), katerega namen je ozaveščati o problematiki slepote in slabovidnosti ter težave omejiti s poučevanjem o vzrokih in preventivnim ravnanjem. Naj pojasnimo: več kot 80 odstotkov slepih in slabovidnih je starejših od 50 let, zatorej je treba težave z vidom s staranjem predvideti in pričakovati. V državah v razvoju je najpogostejši vzrok za slepoto siva mrena, krivdo v razvitih deželah pa gre iskati v glavkomu ali zeleni mreni in sladkorni bolezni: redni pregledi in pravočasna uporaba ustreznih pripomočkov bi lahko občutno zajezili okvare in milijonom prizanesli s številnimi ovirami. »Ljudje s pomočjo vida iz okolice dobimo kar 83 odstotkov podatkov, ki jih potrebujemo za vsakdanje življenje, zato oči gotovo prevladujejo nad vsemi našimi čutili,« je ob svetovnem dnevu vida in mednarodnem dnevu bele palice pojasnil Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, kjer pomagajo okoli 4000 odraslim in približno 200 otrokom ter 230 članom, starim od osemnajst do trideset let, ki imajo hude težave z vidom.
Potrebujejo
več zaveznikov
»A težave jih ima gotovo veliko več, žal pa vsi ne poiščejo pomoči. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije o slabovidnosti govorimo takrat, ko ima oseba manj kot trideset odstotkov vida, o slepoti pa pri manj kot petih odstotkih vida. Kategoriji se delita še v podkategorije, treba pa je poudariti, da človek pri manj kot petih odstotkih ni več sposoben samostojno opravljati vsakdanjih dejavnosti in potrebuje pomoč,« pojasni Wraber in opozori: »Zanimivo, v Skandinaviji in ZDA to uradno velja že za tiste, ki imajo manj kot deset odstotkov vida, torej so prej upravičeni do temeljitejše obravnave in pomoči. Po ameriški oftamološki akademiji bi morali vsi, ki imajo še petdeset odstotkov vida, dobiti napotke, kako ravnati, da bi kar se da zamejili nadaljnjo izgubo vida, se o težavah ustrezno izobrazili in sprejeli nove strategije za preživljanje vsakdanjika.«
V Sloveniji je za slepe in slabovidne poskrbljeno bolje kot nekoč, še pove, a obravnava bi bila vsekakor lahko še učinkovitejša. »Posamezniki so najbolj razočarani nad komisijami, ki z dolgotrajnimi in zapletenimi birokratskimi postopki ovirajo pot do rešitev, ki bi nekomu olajšale življenje, tako da marsikdaj delujejo kot nasprotnice, namesto da bi bile zaveznice,« pove Wraber in poudari, da bi morali veliko več pozornosti posvetiti predvsem staršem, ki se jim rodi slep ali slaboviden otrok, da bi čim prej in lažje sprejeli drugačno življenje in neprijazno usodo.
Veliko podpore ponuja prav Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, poudarja strokovna sodelavka Karolina Doltar: »Zveza organizira tabore za slepe in slabovidne otroke in njihove družine ter mlade slepe in slabovidne. Tabori so namenjeni učenju socialnih veščin, razvijanju pozitivne samopodobe, učenju kompenzacijskih tehnik, krepitvi socialne mreže. V okviru zveze deluje skupina staršev slepih in slabovidnih otrok za samopomoč, zveza omogoča tudi svetovanje in zagovorništvo.« Predšolski slepi in slabovidni otroci se vključujejo v zgodnjo obravnavo, ki jo za slepe in slabovidne otroke in njihove družine izvaja Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Starši takrat dobijo informacije o razvoju in napotke za delo z otrokom, otrok pa neposredno tiflopedagoško pomoč, torej vodenje in usmerjanje otroka v ustrezne programe in podporo pri usvajanju novih tehnik. »Slepi in slabovidni otroci so lahko vključeni v običajne osnovne in srednje šole, pri čemer je zelo pomembno, da dobijo kakovostno strokovno pomoč in ustrezne pripomočke, ki jim olajšajo delo, lahko pa so usmerjeni na šolanje v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani,« še pojasnjuje Doltarjeva.
Zelo drago življenje
Ne pozabimo, da je slabovidna ali slepa oseba tudi gibalno ovirana, po zdravstvenem varstvu pa ji pripadajo le osnovni pripomočki, denimo bela palica, ki velja za simbol neodvisnosti slepega, antena za prepoznavanje okolja in zagotovilo za varno hojo; različni didaktični, komunikacijski in tehnološki pripomočki ter igrače, ki jih nujno potrebuje otrok, obremenijo predvsem družinski proračun. Slepi in slabovidni za učinkovito komunikacijo in olajšano gibanje danes vse pogosteje uporabljajo tudi sodobno računalniško opremo, navigacijske sisteme, brezžične internetne povezave in mobilno telefonijo. »Vsak kos stane po več sto ali tudi tisoč evrov. Življenje slepega in slabovidnega je zelo drago,« poudari Wraber.
A tudi ko premostijo materialne ovire, kot sta nakup potrebnih pripomočkov in prilagajanje učbenikov, se slepim in slabovidnim otrokom v šoli pogosto godijo krivice, opozarja Doltarjeva vrstniki jih marsikdaj ne sprejmejo, velikokrat se pojavijo težave pri vpisu v obšolske dejavnosti: »Strokovna pomoč in pripomočki so sicer nujni za čim bolj uspešen razvoj otroka, toda ključna je tudi sprejetost v družbi in širšem okolju, saj lahko otrok le tako razvije pozitivno samopodobo. Pomembno je, da pri otroku ali mladostniku prepoznamo močna področja in da ni v ospredju le njegova okvara vida!«
