INTERVJU

Sinovi, žrtve nasilnih mater in tudi očetov

Objavljeno 02. julij 2013 12.15 | Posodobljeno 02. julij 2013 12.15 | Piše: Slobodanka Milinković Camilti

Nasilje nad ženskami in otroki je kršenje človekovih pravic.

Zagotovo ga prepoznaš dovolj hitro, če si odkrit in ne iščeš izgovorov. Za takšno ravnanje ni opravičila. Na letni ravni je Vlasta Nussdorfer kot predsednica Belega obroča Slovenije dobila od pet do sedem tisoč pisem s prošnjo po pomoči, zdaj se nanjo dnevno obračajo kot na varuhinjo človekovih pravic. O besednem in fizičnem nasilju se pogovarjamo več kot pred desetimi leti. Malo manj o ekonomskem.

Ženske in moški delajo kompromise tam, kjer jih ni treba. Dnevno smo priča besednega zmerjanja in žaljenja pod pretvezo, da ima nekdo slab dan. Kje je torej meja?

Leta in leta poznamo fizično nasilje, kar pušča zunanje znake: poškodbe, zlomljene ude, podplutbe. Velikokrat je bilo prekrito s pudrom ali z izgovori, da se je ženska zaletela v vrata, da je padla ipd. To tančico, ta tabu smo odstrli. V primerih anonimnih prijav ovadbe odstopajo centrom za socialno delo ali policiji. Ti gredo takoj na teren. V zadnjem času so zdravniki pa tudi učitelji, vzgojitelji mnogo bolj pozorni, zlasti pri otrocih. Pediatri spregledajo starše, ki trdijo, da ima otrok vneto le grlo, čeprav se njegove težave nenehno ponavljajo in z nekaterimi indici vzbujajo pozornost. Poznamo nasilje, vemo, kje se konča slaba volja nekoga in začne nasilno ravnanje. Imamo primere, ko partner reče: »Krava neumna! Zapri gobec! Boš že videla, kako te bom omejil in kaznoval. Ne znaš kuhati.« To je nedopustno in nikakor ne more biti predmet kompromisa, da torej nekaj dopustiš, da imaš potem domnevni mir. Treba se je odzvati. Nasilnež mora dobiti ustrezno pomoč.

Nasilje v družini je zdaj posebno kaznivo dejanje, policija in sodišče lahko nasilneža omejita tudi s prepovedjo približanja, v hujših primerih s priporom.

Ali imamo lahko za ekonomsko nasilje tudi, če je eden od partnerjev materialno močnejši in potem izvaja nasilje, pritisk nad drugim partnerjem, češ jaz plačam vse račune, ti pa boš zato ubogljiva?

To je seveda psihično nasilje z elementi ekonomskega. Ekonomsko je ekonomska odvisnost. Lahko je oboje. Gotovo je največ psihičnega nasilja. Gre celo za prave psihopate. Ti pa niso neprištevni storilci, ampak preprosto uživajo v tem, da uničujejo partnerja. Stalno psihično uničevanje nekoga v zvezi pa je hudo, temelji lahko tudi na ljubosumju, gre za podredljivost, ko ne smeš nikogar več pogledati, za nadzorovanje telefonov, izklope, prepoved druženja celo s sorodniki in prijatelji, ustvarja se močna psihoza v družini. Država na tem področju zagotavlja žrtvam vso pomoč. Novi zakon o preprečevanju nasilja v družini ponuja tudi brezplačno pravno pomoč – odvetnike. Vemo, da imamo tudi varne hiše in materinske domove.

Ali so bili ti nasilneži tudi sami nekoč žrtve?

Pogosto. Tak je bil zagotovo eden izmed njihovih staršev. Morda se je mama v celoti podrejala očetu, ta pa je bil nasilen. Tudi do otrok. Ko so začutili oblast nad novim bitjem, jim je to dalo moč. Zgodbo, ki so jo videli in spremljali, so ponovili. In nato ponavljajo. Maltretirajo šibkejše. To so najslabši partnerji in tudi šefi. Če si dovolj močan in zadovoljen sam s seboj, ne boš poniževal vseh okoli sebe, ampak boš želel ustvarjati dobre medsebojne odnose. Če pa si nesrečen, neuspešen, ker te je vseskozi nekdo tlačil in ti ni priznaval prav nobenih sposobnosti, boš želel v zvezi ali v službi zgolj ukazovati, poniževati, kazati svojo moč, bodisi do otrok bodisi partnerja ali sodelavcev, zlasti podrejenih.

Kaj pa konkretno pri moških, sinovih, ki so bili ali so še vedno žrtve nasilnih mater? Kako se to kaže v odraslosti v odnosu do žensk, partneric, otrok?

Mati, celo mnogo bolj kot oče, ker je običajno bolj prisotna v življenju otrok, daje s svojim ravnanjem, z nasiljem ali podrejenostjo, zelo negativna sporočila otrokom. Sinovi lahko dobijo od take matere tudi izkrivljeno sliko o odnosu do žensk. Mati jih streže, tako kot partnerje. Mamin sinček se tako nikoli ne razvije v samostojno bitje. Tudi ko bo spoznal nekoga, ga bo z navidezno popkovnico vlekla nazaj, ker ga potrebuje, lahko ji celo nadomešča partnerja, ki je odšel. Fant ni spoznal pravega lika očeta. Imel je »nezdravo« mater. Odsotnost moške figure in materino razvajanje pa kvarno vplivata na njegov odnos do žensk. Tak otrok lahko prevzame tudi vlogo očeta, saj mati s tem preloži nanj veliko odgovornost. Ko spozna žensko svojega življenja, je možno, da v njej vidi mater, ki ga je razvajala, in to zahteva tudi od partnerice. Sicer postane nasilen. Med sabo ju primerja. Lahko pa je bila do njega nasilna in spet se maščuje ženskam. Če so starši do otroka nasilni in ga pretepajo ter tako kratkoročno dosežejo, da jih vedno uboga, ga s tem tudi ponižujejo. Pomislite na klofute, ki bi vam jih primazal šef v službi, kdo na javnem kraju, vaš sorodnik … Otrok je ponižan in hkrati besen. Vse to akumulira in potlači v podzavest. Strahospoštovanje vodi v nasilje. Jeza je kot tempirana bomba, ki eksplodira. Pri nekom hitreje, pri drugem čez deset ali dvajset let. Nasilje vodi v nasilje. Mati, ki je tako nase prikovala sina, ne sprejema nobene izmed njegovih partneric. Vse so preslabe zanj, predvsem pa zanjo. Mamini sinčki so tudi običajno precej nedelavni, saj jim matere niso privzgojile delovnih navad. Ko odrastejo, so celo »invalidni«. S partnericami so zelo nesrečni. Vse »pada« od njih. Le prave snažilke ni, ker je mati odšla.

Čutijo do matere sovraštvo, srečo?

Zelo različno. Včasih žalost, drugič nemoč, tretjič klic na pomoč. Razdvojeni so med partnerico in mamo. Včasih si ne upajo niti priznati, da imajo partnerico radi, mislijo, da s tem prizadenejo mamo. Ta jim vseskozi govori: »Ti si moj, jaz te imam najraje, ne smeš me zapustiti.« Skratka, dobra mati bi morala otroke vzgojiti najkasneje do 18. leta in jih naučiti popolne samostojnosti. Da lahko »odletijo iz gnezda« kot ptički in ustvarijo nov dom. Potem se bodo radi vračali, a ne zaradi obveznosti, ampak zaradi želje. Otroci potrebujejo oba starša, tako moškega kot žensko. Ni pa nujno, da je to njihov oče. Če zveza razpade, je lahko vzornik ded, učitelj v šoli, mamin novi partner, stric, kdor koli, samo da je to zdrav moški. Zdrav pomeni, da ima normalen odnos do ljudi. Oče, ki je nasilen, alkoholiziran ali odsoten in dominanten, ne sporoča nič dobrega otroku. Celo bolje je, da ga ni. Seveda pa ima lahko tudi ženska močno avtoriteto.

Dejali ste, da lahko sinovi, ki so žrtve nasilja mater, občutijo takšen bes in jezo, da lahko takšno vedenje pripelje celo do umora!

Da. Imamo celo takšne primere, ko se zgodi najhujše. Otrok, ki je bil deležen hudega nasilja, fizičnega ali psihičnega, je začel mater neizmerno sovražiti, tudi zaradi nerazčiščenih odnosov z očetom, o katerih ni vedel, kakšni so bili. Mislil je celo, da je vsega kriva mati, ker je oče odšel. Bila je dominantna in agresivna. Razvijal se je v navzven neagresivnega mladeniča. Bil je celo tih, miren in priden. Mati je odločala o njegovem življenju. Kasneje je začel popivati in se vdajati alkoholu, bil je razočaran, ni poznal čustev, nihče ga v otroštvu ni ljubkoval in pobožal, imel je velike primanjkljaje. Povzročila sta jih čustveno hladna mati in odsotni oče. Ni mu uspelo ustvariti družine in obdržati partnerice. Iskal je vzroke, kdo je kriv. Zgodilo se je, da je ubil očeta ali mater. Šlo je za fanta. Da bi hčere ubile očeta, tega se ne spominjam. Maščevanje nad starši je običajno posledica dolgotrajnega psihičnega in fizičnega nasilja v družini pa tudi kopičenja strahotnega gneva in jeze oseb, ki so nasilje doživljale. Lahko gre seveda tudi za druge vzroke. Samopodoba nasilnih ljudi je slaba, zato jo poskušajo razrešiti z močjo in silo.

Kaj pa denar kot občutek moči?

Vidimo, da denar žal lahko kupi marsikaj. Nikoli pa sreče, zdravja in ljubezni. Včasih ugotoviš, da si sicer kupil nekaj, a ti to ni prineslo sreče, zato kupuješ naprej in maltretiraš ljudi. Niti drag, najdražji avto in največja hiša ti ne moreta prinesti sreče, dajo ti jo lahko ljudje, ki s teboj živijo.

Vemo, da se starševsko nasilje nad potomci izvaja zelo prikrito in kruto. Oče denimo reče hčeri: »Če ne boš pridna, bom odšel.«

Nedopustno je, da breme družinskih odnosov prevališ na otroka, še zlasti pa z njim pogojuješ razhod. Prav ob razhodih je treba otroku primerno povedati, zakaj se je to zgodilo. Starši ga bodo imeli vedno radi, a žal, skupaj ne moreta živeti. Če ga obremeniš in nanj preneseš odgovornost, kaj šele krivdo za razpad zveze, je to velikanska škoda. On ni kriv. Krivi so odrasli.

Pri razvezi se pogostokrat dogaja, da eden od partnerjev ne plačuje že dogovorjene preživnine. Ali s tem izvaja psihični pritisk?

Če se ljudje leta in leta pravdajo na sodišču za skupno premoženje, skrbijo le za uspeh v številnih procesih, porabljajo denar in čas, veliko škodo pa s tem naredijo otroku. Denar gre tudi za odvetnike. Številni otroci pa celo odrastejo, preden so končani vsi pravni postopku. Ljudje zbolijo. Psiha namreč ni iz opeke ali bankovcev. Svetujemo mediacijo oziroma pogovor s strokovno osebo, da se težave ublažijo in pomaga poiskati najboljšo rešitev. Pogosto je tudi izsiljevanje, npr. oče reče: »Ne bom plačeval preživnine, če ne bom videval otroka več, kot je dogovorjeno na sodišču.« Razvezati se je lahko, zapleta pa se, ko se bivši mož in žena ne moreta dogovoriti o premoženju. Odgovornost za neuspeh družine in vzgoje otroka vežejo na odločitve sodišča, ki pa jih ne zadovoljijo, zlasti če jim ne ugodijo. Obema pa tudi nikoli ne morejo. Beseda od-ločiti v sebi skriva vsebino, da odločitev pomeni ločitev od stanja, v katerem si bil do tedaj.

Kako prepoznati nasilneža?

Nasilje je vse, kar prizadene tvojo duševno, psihično, fizično, spolno ali ekonomsko celovitost. Torej ga najbrž ni težko prepoznati. Ko te nekdo rani z besedami, brcanjem, poniževanjem, te omejuje na vseh področjih, si zagotovo žrtev nasilja. Dobiš občutek, da se ob nekom ne počutiš več varno in dobro. Ta ruši tvojo samopodobo, te uničuje in ti prizadene fizične rane in psihične posledice. To vodi tudi v zmanjšano delovno storilnost. Ljudje se zatekajo v osamo, jemljejo pomirjevala. Tepež je ponižanje, saj si moral tepsti, da si dosegel nekaj, kar drugi dosežejo z lepo besedo in pogovorom. Moral si nekoga užaliti, da je postal podrejen. To je tvoj primanjkljaj, ne njegov. Problem je torej v storilcu. Veliko je narejenega na tem področju. Imamo dobre zakone.

Deli s prijatelji