Shizofrenija še stigmatizirana

Kot že osem let poprej je tudi letošnji tretji teden v marcu posvečen možganom, mednarodni teden možganov je namenjeni približevanju nevroznanstvenih spoznanj širši javnosti. Tokratna osrednja tema je komunikacija, ki jo strokovnjaki iz različnih vej znanosti obravnavajo v sklopu delavnic, okroglih miz, filmskih projekcij in predavanj, pozornost pa je namenjena tudi motnjam v sporazumevanju pri shizofreniji.

Kot orkester brez dirigenta

Ta kronična psihotična motnja prizadene približno odstotek svetovne populacije, statistika pa kaže, da je nekoliko pogostejša pri moških, v urbanih okoljih in razvitih deželah, pojasnjuje doc. dr. Borut Škodlar, dr. med., vodja Enote za psihoterapijo psihoz Psihiatrične klinike Ljubljana: »Pri tej motnji gre za izgubo stika z realiteto. Bolnik drugače interpretira okolje, doživlja blodnje, tudi halucinacije, celo posebne zaznave vonja in okusa. Zanj je značilno izrazito doživljanje izkušenj, ki nimajo realne podlage, ima težave z organizacijo, urejanjem misli, zbranostjo in čustvovanjem. Je kot orkester brez dirigenta. Obenem mu primanjkuje volje, samoiniciative, težko vzpostavlja stike in se posledično izolira, motnja ga ovira pri učenju in opravljanju poklica.« Epizode burnega doživljanja se pri moških običajno pojavijo okoli dvajsetega leta, pri ženskah približno pet let pozneje; v redkih primerih shizofrenija doleti tudi otroke, za katere je sicer bujna domišljija značilna, a včasih ta presega mejo pričakovanega in kaže na resno motnjo: nenavadna in izrazita prepričanja, težave pri socializaciji, nedohajanje vrstnikov so lahko prvi resni znaki, zato je v zadnjih letih v psihiatrični stroki vse večji poudarek na zgodnjem odkrivanjem bolezni.

Vzročnih dejavnikov, ki sprožijo shizofrenijo, je veliko, med najznačilnejšimi so ranljivost in občutljivost človeka, neugodne razmere v obdobju odraščanja, doživete travmatične izkušnje, stresorji, seveda pa ne gre zanemariti niti bioloških dejavnikov: znani so namreč tudi primeri, ko je eden od dvojčkov zbolel za shizofrenijo, drugi pa ne, čeprav sta odraščala v istem okolju. »Shizofreniji kot primarnemu obolenju pa se lahko pridružijo tudi druge motnje, denimo zasvojenost od alkohola in mamil, kar pomeni dvojno diagnozo in kompleksno duševno stanje, kar je lahko tudi zelo tvegano. Interakcije med antipsihotiki in nevarnimi substancami namreč lahko vplivajo na delovanje zdravila in potek bolezni, nekatere snovi pa lahko spodbujajo, celo sprožijo epizodo,« še opozarja doc. dr. Škodlar.

Ne razume in ni razumljen

Stigmatizacija shizofrenije je v sodobni družbi čedalje redkejša, a je še vedno prisotna, zato je letošnji Teden možganov namenjen tudi težavam pri sporazumevanju, ki se jim pri tej motnji ni mogoče izogniti. »Človek s shizofrenijo se spopada z bazično tesnobo, negotovostjo, ranljivostjo. Težko ubesedi svoje misli, prav tako mu vsakdanja komunikacija drugih ni razumljiva, zdi se mu nepotrebna, zato jo analizira in se z njo obremenjuje. Med pogovorom z drugimi torej poleg lastnega nerazumevanja naleti na nerazumevanje drugih in krog je sklenjen. Občutki krivde in nemoči se stopnjujejo do frustracij; ker ne doživlja ustreznega odziva in ga okolica vztrajno zavrača, se začne umikati in se posledično izolira,« pojasnjuje doc. dr. Škodlar in sklene: »Znanost je sicer močno napredovala pri zdravljenju psihoz, antipsihotiki, ki pomagajo pri shizofreniji, so dandanes mnogo učinkovitejši, čistejši in z manj stranskimi učinki. Idealnih zdravil seveda še ni, a zdajšnja so mnogo kakovostnejša kakor prejšnja. Velik korak smo naredili tudi pri psihiatrični obravnavi, saj so bolniki mnogo bolje razumljeni in zato uspešneje premagujejo težave, izjemnega pomena pa je socioterapevtski pristop, zaradi katerega ljudje s shizofrenijo niso več izolirani in zaprti, temveč je vse več pozornosti namenjene njihovemu vključevanju v družbo in vsakdanje življenje.«