Šeškati ali ne, 
to je zdaj vprašanje

Tudi največji pacifisti med nami so že kdaj svojega porednega mulca ali mulo, ki jim je požrl(a) živce, udarili po riti ali pa si vsaj srčno zaželeli, da bi ga oziroma jo. Čeprav nekateri psihoterapevti, denimo tudi pri nas dobro znani dr. Zoran Milivojević, govorijo o nujnosti telesnega kaznovanja otrok v položajih, ko drugi postopki niso dovolj učinkoviti, je nasprotnikov kakršnega koli tepežkanja otrok čedalje več.

V njihovo korist govorijo tudi znanstvene raziskave, ki opozarjajo na nevarnost ponavljanja vzorcev vedenja pri otrocih. V najnovejši študiji newyorške univerze Columbia so ugotovili, da so lahko otroci, ki so jih starši šeškali kot petletnike, pozneje v osnovni šoli agresivnejši od vrstnikov, ki jim niso izprašili riti.

»Preprosto ni dokazov, da šeškanje koristi otrokom,« je prepričana Elizabeth Gershoff, ki se na teksaški državni univerzi v Austinu ukvarja s starševsko disciplino. »Šeškanje postane model reševanja težav in otroku pove, da lahko nekaznovano tepe druge,« pravi Gershoffova, ki pri omenjeni študiji sicer ni sodelovala. »Ko hočejo imeti otroci igračo koga drugega, a tega ne znajo izraziti z besedami, ker jih starši niso naučili spretnosti pogajanja, se zatečejo k sili.«

Šeškanje in agresivnost

Kljub dokazom, da je šeškanje škodljivo za otrokov razvoj, je tepežkanje še vedno precej tipična izkušnja za večino ameriških otrok, pravi vodja raziskave, socialni psiholog Michael MacKenzie. »Večina otrok jih vsaj enkrat v življenju dobi po riti.«

Njegova ekipa je proučevala podatke dolgoročne raziskave, v kateri so spremljali 1900 otrok iz dvajsetih ameriških mest, rojenih med letoma 1998 in 2000. Raziskovalci so starše in otroke, stare od tri do pet let, vpraševali, ali oziroma kako pogosto šeškajo svoje otroke. Ko so bili otroci stari devet let, so starše pobarali o morebitnih vedenjskih težavah, otroci pa so morali opraviti jezikovni preizkus.

Kar 57 odstotkov mater in 40 odstotkov očetov je priznalo, da so otroka našeškali, ko je bil star tri leta. Pri petih letih je ta delež nekoliko upadel na 52 oziroma 33 odstotkov. Otroci, ki so jih mame pri petih letih redno ali občasno šeškale, so pozneje pogosteje zganjali cirkus in bili na splošno agresivnejši. Tisti petletniki, ki so jih mame šeškale vsaj dvakrat na teden, so na 70-točkovni lestvici problematičnega vedenja pridobili dve (slabi) točki. Pri otrocih, ki so jih dobili po riti pri treh letih, pozneje pa ne, sprememb v vedenju niso opazili.

Razlika se je pokazala tudi pri preizkusu besednjaka, kjer so se otroci, ki so jih šeškale matere, odrezali malenkost slabše od otrok, ki so jih šeškali očetje, otroci iz obeh »skupin« pa so za sedem oziroma pet odstotkov odstopali od povprečja. Elizabeth Gershoff pravi, da je te ugotovitve malce težko interpretirati, a to še ne pomeni, da šeškanje otroke poneumlja. Mogoče pa je, da starši, ki šeškajo otroke, z njimi ne govorijo tako pogosto kakor tisti, ki jih ne tepejo. Ali pa da se otroci, ki so glasnejši in pogosteje tepežkani, med poukom težje zberejo.

Pogovor deluje bolje

Pri discipliniranju otrok obstaja neprimerno več dokazov o tem, kaj dolgoročno ne deluje, kot o tem, kaj deluje. »Vemo, da šeškanje ni učinkovito, in vemo, da vpitje ne deluje,« pravi Gershoffova. »Odmor je nekje vmes, gotovo pa deluje pogovor.«

Michael MacKenzie pravi, da se šeškanje staršem še vedno zdi učinkovit kratkoročni način discipliniranja, zaradi česar jih je težko prepričati o nasprotnem. »Šeškanje je tesno povezano s takojšnjim uboganjem: otroci se bodo v hipu začeli drugače vesti,« je dejal.

Ker sta stres v družini in šeškanje pogosto povezana, MacKenzie pravi, da bi zdravniki morali podpirati starše, ki so v stresu, in jih spodbujati, da uporabljajo bolj pozitivne metode discipliniranja otrok. »A tehnike, ki spodbujajo pozitivno vedenje, so pogosto napornejše in vzamejo več časa,« priznava MacKenzie.