Te dni sem v veselem pričakovanju. Pa ne tistem, na katero najprej pomislimo ob tej besedni zvezi. Da bi bila noseča, bi najprej potrebovala intimne stike, ki pa jih žal nisem bila deležna. Resnici na ljubo, sem kar sama kriva, saj verjetno ne dobim ravno diplome za osvajanje, če čisto prijaznemu tipu rečem, da mi je približno toliko zanimiv kot nevpojna brisača. Če mi možakarji želijo plačati pijačo in ob tem uporabijo eno napačno besedico, jih namesto zahvale skoraj raje pošljem na mesto njihovega nastanka. Tudi če se potrudim biti prijazna, prej ali slej izustim kako žaltavo, ki še tako prizadevnega kandidata verjetno odnese do prve, ki zna biti tiho in milo gledati v svet. Pa kaj sploh razglabljam, bolj vam stresam svoje silne ljubezenske mehanizme, bolj se pogrezam v črno luknjo, ki ne pelje do poročnega oltarja.
Pogrezali, premetavali in raztegovali pa so verjetno tudi moje genčke – in skakljali po njih. In prav je tako, da bodo lahko ponudili učinkovite informacije o mojem telescu, ki mi bodo od prejetja rezultatov morda celo spremenile življenje. Jutri namreč dobim gensko sliko. Zato imam danes projekt pojesti vse, kar si lahko dobrega zamislim, saj ne vem, kaj mi prinese nov dan. Kaj če mi bo priporočeno, naj ne jem več hrane živalskega izvora? Sliši se preprosto, vendar si predstavljajte, kolikokrat bi se morala udariti po prstih, ko bi segla po mleku, jajcih, sirčkih, jogurtih, ali smetani za kuho, pa maslo se tudi ne sme ...
Še huje, si predstavljate, da bi živela presno, torej jedla zgolj surovo hrano? Kakšna bi bila na pogled, če bi bila ves dan samo na sadju? No ja, ob posebnih priložnostih bi si lahko pripravila gostijo s sveže stisnjenimi sokovi iz rdeče pese, jabolk in zelene. Uu, in če bi se počutila res divje, bi se lahko zažirala z oreščki! Blah. Niti olive si ne bi mogla privoščiti, ker so, preden jih ustekleničijo, termično obdelane.
Izzive, sploh če so povezani s hrano, rade volje sprejemam, in ko sem bila poleti na programu Ayurveda Detox, tudi ves teden nisem zaužila nič živalskega. Pa sem ostala živa. Še več kot to, počutila sem se izvrstno, črevesje je predlo od ugodja (če se elegantno izrazim) in koža je bila napeta kot še nikoli poprej. Je pa res, da sem se ves čas spraševala, kako se mi je uspelo spraviti v tako mučenje, ko sem pa vendar na dopustu! Ampak nič za to, življenje je tukaj, da se živi, in danes ga bom še toliko bolj zajemala s polno žlico. Dobesedno.
