Sem lepa?

Sodobna zahodna kultura je kult telesa povzdignila nad vse. To, kakšni smo videti navzven, dandanes sporoča, kakšni smo kot oseba, kakšni so naš življenjski slog, premoženje, zdravje in poslovna uspešnost. Veliko je takih, ki se ustavijo, ko gredo mimo ogledala (ali izložbenega okna) in se pogledajo. To niti ni problem, pravijo strokovnjaki. Vsak pač rad preveri svoj videz. Kadar pa to nekdo počne pogosto, pri tem pa v podobi vidi nekaj, česar okolica sploh ne zaznava, denimo (pre)velik nos, zabuhel obraz, slabo pričesko, takrat pa že lahko govorimo o motnji, obsedenosti z lastnim videzom. Stanju pravimo dismorfofobija ali dismorfna telesna motnja, za katero je značilna velika preobremenjenost z namišljeno ali manjšo pomanjkljivostjo zunanjega videza.

V možganih takih ljudi so znanstveniki z Univerze v Kaliforniji zaznali neobičajne povezave med različnimi deli možganov pa tudi prevelika odstopanja v kakovosti procesiranja vizualnih in emocionalnih informacij. V splošnem taki ljudje sami sebe vidijo drugače, kot jih vidijo drugi: obsedeni so z idejo, da je del njihovega telesa (naj bodo lasje ali koža), grd ali deformiran. Veliko časa preživijo pred ogledalom in želijo z različnimi triki zakriti tisti del telesa, s katerim niso zadovoljni. Vse to vodi v žalost in slabše delovanje na družabnem, poslovnem, akademskem in drugih področjih.