Na družinskih kosilih smo se že ničkolikokrat nasmejali na račun strica Matjaža. Stara mama rada pove anekdoto o njem, ko ji je – takrat star 16 let – pravil o nekem človeku. »En tak, že bolj star je bil.« »Ja, koliko pa?« »Tam okrog dvajset.« No, Matjaž jih danes šteje 51, pa je za svoja leta še vedno izjemno fit – lani, ko je praznoval abrahama, je na Ljubljanskem maratonu pretekel 42 kilometrov! Jaz sem se letos (konec avgusta jih bom dopolnila 27) odločila, da grem na polmaraton, torej na enaindvajsetko, pa se mi že to zdi cel podvig.
Na sploh sem se v tem tednu veliko ukvarjala s starostjo. V soboto popoldne sem se s prijateljicama Lidijo in Sašo odpravila na Primoža. To je ne previsok hrib v bližini Kamnika, kamor rade zahajamo. Ko smo že skoraj prisopihale v dolino, ni veliko manjkalo, pa bi nas zgazil džip. »Kaj pa temu frajerju ni jasno?!« sem si mislila, ko je avto kot sneta skira priletel mimo, da smo se mu komaj umaknile. Pogled skozi okno pa je razkril, da za volanom sedi – priletni in belolasi gospod! »Tretja puberteta, al' kva?! No, vidita, starost je res relativna. Kdo pravi, da pri 80+ ne moreš goniti po makadamu, kot da bi jih imel dvajset?!« sem malo v smehu, malo v jezi rekla puncama.
| Majo lahko vsak dan spremljate na njenem blogu. |
Že po poti navzdol smo se namreč pogovarjale, kako se nam – čisto potiho, da to komaj zaznamo – spreminjajo naše življenjske prioritete. Vse pogosteje se, recimo, zgodi, da se znajdemo na rojstnem dnevu kakšnega nadobudneža, otročka naše prijateljice ali prijatelja. Še vedno se tudi počutim malce nenavadno ob pogledu na nosečniški trebušček, ki ponosno sije s fotografije kakšnega dekleta, s katerim sem – meni se zdi, da še nedavno – gulila šolske klopi. Pa da ne bo nesporazuma: popolnoma nič ni narobe s tem, vem pa, da bo trajalo še nekaj časa, da se tega privadim.
Nekaj ur pozneje smo se z družbo dobili na večerji. Šuško, kot kličemo našega Matevža, nas je povabil v svoje stanovanje in nam obljubil, da nam pripravi polnjene lignje. Ob tem sem razmišljala, da se tudi pri tem kažejo spremembe: nekoč smo se – prav tako se mi zdi, da še nedavno – dobili na nekem parkirplacu, od koder smo odtavali proti bližnji diskoteki, zdaj se dobivamo na večerji. Namesto cenenega vina si privoščimo kaj bolj izbranega, kar pač paše k prvovrstni Šuškovi specialiteti. Ne morem se ravno odločiti, ali mi je to všeč ali ne. A v resnici to sploh ni pomembno, ker na svojo letnico rojstva tako ali tako nimamo vpliva.
Je pa med pohodom ena od nas izustila (Saška je to potem označila za izjavo dneva): »Lej, kakor koli obrneš – tudi moški so samo ljudje!« In smo se hihitale kot kakšne najstnice. Nekatere stvari se (najbrž) vendarle nikoli ne spremenijo.
