Da je največja težava sodobnega človeka hiter življenjski ritem in vsakdanji stres, se strinja tudi Saša Einsiedler, ki nam je zaupala, kako se s temi tegobami spopada sama in kaj je po njenem mnenju ključ do zdravega načina življenja.
Bi zase rekli, da živite zdravo?
Da, kar zdravo.
Koliko časa tedensko namenjate športu in rekreaciji?
Pozimi malce manj, poleti malce več, če šteje tudi delo na vrtu. Sicer pa vsak dan izvajam tibetanske vaje.
Kateremu viru glede nasvetov za zdravje najbolj zaupate?
Najbolj zaupam svojemu telesu, ki se zelo hitro odzove. Ni vse za vsakogar. V modrosti starejših je res veliko resnic, veliko pa je tudi zgolj mitov. Zatorej: naše telo najbolje ve!
Je dandanes po vašem mnenju težko živeti zdravo? Zakaj?
Da in ne. Na voljo je ogromno možnosti, na vsakem koraku je nekaj, kar se ponaša z nazivom bio, ekološke pridelave, super in podobno, po drugi strani pa živimo tako stresno, da nas to ubija.
Kaj radi počnete, čeprav veste, da zdravju ne koristi ali morda celo škodi?
Vse, kar počnem takšnega, da bi lahko zdravju škodovalo, je v tako majhnih in zmernih količinah, da zagotovo ni hujše škode. Kakšno nezdravo pregreho pa si vendarle mora privoščiti vsak.
Veliko govorimo o stresu. Kako se mu zoperstavljate vi?
Poznam nekaj izvrstnih vaj in načinov, kako si lahko v napetih trenutkih pomagam. Največkrat si vzamem trenutek, se ustavim, globoko vdihnem in se spomnim, da je življenje lepo. In da smo na svetu zato, da se učimo, do konca.
Kako gledate na današnje trende, ko vsi težijo k večni mladosti in se vse več žensk, pa tudi moških, panično boji gubic?
Takšnih skorajda ne poznam ...Verjetno ljudje, s katerimi sem obkrožena, niso te vrste. Tudi sama opazim gube na svojem obrazu, ampak saj jih vendar nimam več dvajset in čisto brez gubic bi bila verjetno malce čudaška.
Kaj menite o tako imenovanih superživilih? Zlasti eksotičnih? Se strinjate, da ljudje zaradi njih prevečkrat pozabimo, da superživila rastejo tudi na našem vrtu?
Ne kupujem tako imenovanih superživil. Morda bi jih, če bi imela več časa, tako pa mi zadošča, da pri kmetu kupim meso, mleko in sir, zelenjavo naberem na svojem vrtu, sama si spečem kruh, nabiram zelišča in čaje – to so moja superživila. Ne vem, morda me prime čez leta in se bom posvetila temu, za zdaj menim, da je najboljše zame to, kar raste okrog mojega doma.
Kakšno pa je vaše mnenje glede sicer propadle namere vlade, da bi obdavčila sladka živila? Bi po vašem mnenju to res lahko zajezilo debelost otrok?
Ne vem, če bi to kaj pomagalo. Vem le, da je za starše mnogo preprostejše otroku kupiti neke sladke ruladice za malico kot pa pregovarjati se z njimi, naj jedo črni kruh z domačim namazom. Če bi imeli starši več časa in zavedanja, otroci pa manj sedenja pred malimi zasloni, bi bila to verjetno učinkovitejša zajezitev težav z debelostjo.
