Otrokov razvoj je veliko odvisen od njegove samopodobe in samozavesti. Pozitivna samopodoba mu pomaga, da se sooči z različnimi izzivi, kot so zamenjava šole, sodelovanje na športnih tekmovanjih in javno nastopanje. Starši mu sugeriramo in ga hrabrimo, da bo zmogel; če bo uspešen, bo sčasoma začel verjeti vase in njegova samopodoba se bo izboljšala. Čeprav je vsak otrok drugačen, lahko starši sledijo določenim splošnim vodilom, kako mu krepiti samozavest in odnos do samega sebe.
Samozavest temelji na občutku kompetence, kar pomeni, da otroci pridobivajo samozavest s svojimi dosežki in ne, ker jim starši pravijo, da so krasni in uspešni. Štejejo tako veliki kot majhni dosežki in uspehi. Seveda vsakdo rad sliši hrabrilne besede iz ust mame in očeta, vendar besede hvale štejejo več, če se nanašajo na otrokov novi dosežek in nove spretnosti. Na primer, ko si prvič sami umijejo zobe ali se peljejo s kolesom, dobijo občutek sposobnosti, to pa jim izboljša samozavest. Neprestano hvaljenje lahko otroku celo ukrivi samopodobo, zaradi tega si morda ne bo znal izbrati realnih ciljev, pogosteje bo neuspešen in samozavest mu bo plahnela.
Gradnja samozavesti se lahko začne zgodaj, ko se naučijo obrniti list v knjigi ali hoditi, že nosijo osnovno misel, da so nečesa sposobni. Z vsakim novim dosežkom, po vsaki prelomnici, bo njihova samozavest večja. Starši jim lahko pomagajo tudi tako, da jim omogočijo priložnosti za vajo in osvajanje različnih spretnosti. Pri tem se morajo zavedati, da je treba delati tudi napake, ključna pa je spodbuda, naj ne odnehajo in se priučijo vztrajnosti. Starši morajo biti prisotni, zainteresirani in navdušeni, ko otroci kažejo nove spretnosti, morajo jih pohvaliti, ko jim uspe kaj pomembnega. Hvale naj bodo konkretne in oprijemljive.
Z veliko potrpežljivosti in dobrim vodenjem lahko otroci hitro osvojijo osnovne naloge, na primer si zavežejo čevlje ali posteljejo posteljo. Otroci morajo imeti občutek varnosti, vendar starši ne smejo biti preveč zaščitniški, dovoliti jim morajo, da naredijo napake in se iz njih učijo. Četudi jim ne uspe takoj, jih morajo spodbujati, da spet poskusijo. Če bi jih med poskusom prekinili in nalogo do konca opravili namesto njih, bi ustvarili vtis, da mu ne zaupajo. Otroci se pogosto vdajo ravno zaradi neuspeha oziroma odsotnosti hipnega uspeha. S poskusi in vztrajnostjo se bodo naučili, da so lahko ovire premagane, tudi če so sprva videti previsoke.
Ko enkrat pridejo do cilja, ne hvalimo le končnega rezultata, temveč ves proces, tudi voljo, ki so jo pokazali z vztrajnostjo. Želeno je, da starši predlagajo naslednji ustrezni izziv.