Verjetno so ob prebranem tudi vas prešinili spomini, povezani s hrano in otroki, kajne? Morda iz lastnega otroštva ali iz odraščanja svojih nadobudnežev, opazovanja sorodnikov, sosedov, pripovedovanja prijateljic. Tudi sama bi lahko naštela precej tovrstnih primerov, med katerimi jih ima kar nekaj grenak priokus. Najbolj sem bila ogorčena, ko mi je pred leti kolegica pripovedovala, da je v nekem ljubljanskem vrtcu varuška silila njenega otroka s kosilom, čeprav je ob mizi bruhal in jokal, in mu pri tem govorila, da ga mamica ne bo prišla iskat, če ne bo vsega pojedel. Jaz, recimo, še vedno ne zmorem jesti paradižnika, ker me je sorodnica kot majhno deklico prijela v naročje, mi zatisnila nos in mi rezine tlačila v usta, ker ni razumela, da ga enostavno ne maram. Sem pa z leti vzljubila sir, papriko, zelje in še mnogo drugih živil, ker sem jih lahko poskušala takrat in toliko, kot sem sama želela.
Ko se jè, se jè
Kakšen bo naš odnos do hrane in prehranjevanja v odraslosti, je torej v veliki meri odvisno od izkušenj v najnežnejših letih. Med najpomembnejše napotke pediatrov, psihologov, prehranskih in drugih strokovnjakov zagotovo spada ključno vodilo: otroku ponudite vse vrste hrane, a z nobeno ga nikoli ne silite. »Dobro hrano zase bo lahko izbiral, ko se mu bo razvil okus,« pojasnjuje Olja Štaleker Pleš, svetovalka na Centru za krepitev jaz.za v Ljubljani.
Ima motnje hranjenja? Če domnevate, da ima vaš otrok katero od motenj hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, bigoreksija, ortoreksija, ki so najpogostejše v adolescenci; pri majhnih otrocih govorimo o motnjah v prehranjevanju), iskreno povejte, da vas to skrbi, in povprašajte, ali se je zgodilo kaj posebnega, ali kaj potrebuje. Če presodite, da težavi sami niste kos, poiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval, kako pomagati sebi in otroku, svetuje Olja Štaleker Pleš, ki se ukvarja tudi z motnjami hranjenja. |
Kaj bi še morali vedeti, da bo razvil ustrezno predstavo o prehranjevanju? Sogovornica poudarja, da ne smemo zahtevati, naj poje do konca, če pravi, da ima dovolj. »S tem kažemo svoje nezaupanje do otroka, ki sam ve, kdaj je pojedel dovolj.« Če imajo starši zdrav odnos do sebe, hrane, zdravja, rekreacije, s tem najbolj pristno in enostavno prenašajo pozitivne vzorce obnašanja na potomce. »Otrok naj dobi sporočilo, da hrana ni nadomestilo za čustva, temveč energija, ki jo organizem potrebuje za normalno delovanje.«
Ne samo vsebina, ki jo vnesemo v telo, bolj, kot si mislimo, je pomembno tudi, kako to počnemo. »Vzdušje naj bo prijetno, miza lepo pripravljena. Vsak obrok naj bo obred, ki nas celostno nahrani. Otrok naj sodeluje pri nakupovanju, sestavi jedilnika, pripravi jedi, pogrinjka in seveda tudi pri pospravljanju, pomivanju. Z zgledom mu pokažimo, da med uživanjem hrane ne sedimo pred televizorjem ali računalnikom, ne beremo, ne telefoniramo in ne pošiljamo sporočil. Ko se jè, se jè.« Če je po kosilu še lačen, mu ne smemo omejevati dostopa do hrane, češ, saj je bilo ravnokar kosilo, dovolj si imel, ali, zakaj pa nisi vsega pojedel, temveč naj izmed petih živil (med njimi naj ne bo sladkarij, ampak zdrava hrana, npr. jabolko, kosmiči, jogurt, korenček), sam izbere eno, še priporoča sogovornica, absolventka dunajske univerze Sigmunda Freuda in specializantka geštaltske terapije na inštitutu GiTa v Ljubljani. Na vprašanje, ali je pametno doma imeti sladkarije, odgovarja: »Seveda, zakaj pa ne. Doma imejte vse vrste hrane. Otrok naj dobi čokolado, vendar ne namesto obroka, ampak kot posladek po njem.«
