INTERVJU

Resnica je odlična, a ni dovolj

Objavljeno: 14.02.2012 08:50

Dr. Edward de Bono je mislec s poslanstvom, da nas uči razmišljati.

Že v mladosti si je prislužil vzdevek genij, saj je trikrat preskočil razred in maturiral pri 15 letih. Pri 21 je na rodni Malti doštudiral medicino, ki je bila družinski poklic že šestim generacijam. Študij je nadaljeval v Veliki Britaniji, kjer še danes preživi največ časa. Prva leta je delal kot zdravnik kardiolog, se ukvarjal s krvnim pritiskom, našel preprosto rešitev za neko ledvično bolezen. Rad pove, da imajo nune najmehkejšo kožo – ker nanjo nikoli ne posije sonce.

A že pri 34, leta 1967, po nešteto pridobljenih znanstvenih nazivih, je izdal prvo od dveh prelomnih knjig, The Use of Lateral Thinking (Uporaba lateralnega razmišljanja). Dve leti kasneje pa še The Mechanism of Mind (Mehanika možganov). Prva je vpeljala termin lateralno razmišljanje, druga pa razložila delovanje naših možganov. Od takrat razmišlja o najrazličnejših tehnikah, pravi jim kar orodja, ki bi nam pomagala razmišljati in delovati bolj ustvarjalno in sodelovalno, pozitivno in konstruktivno.

Do zdaj je napisal že 83 knjig, ki so prevedene v več kot 50 jezikov, pet tudi v slovenščino. Za svoja prizadevanja je bil leta 2005 nominiran za Nobelovo nagrado za ekonomijo, prav zdaj pripravljajo njegovo nominacijo za Nobelovo nagrado za mir, spada pa tudi med 50 najpomembnejših mislecev vseh časov in 250 ljudi, ki so najbolj pripomogli človeštvu. Ne glede na visokoleteče nazive pa je nezahteven in potrpežljiv, neskončno prijazen in navihano duhovit.

Zadnja leta svoja predavanja začenjate z ugotovitvijo, da največja težava, s katero se človeštvo danes spopada, niso klimatske spremembe, ampak šibko razmišljanje.

Tako je. Razmišljanja nismo spremenili od časov jamskega človeka. Jamski človek je uporabljal razmišljanje, da je preživel: to je jabolko, to lahko pojem. To je goba, lahko je nevarna. To je žival, lahko me ogroža. Naše razmišljanje je bilo namenjeno prepoznavanju in presojanju. In še danes je tako v veliki večini primerov. Za primerjavo vam dam zdravnika. Ko ga bolnik obišče, ga zdravnik pogleda.

Argumentiranje je način razmišljanja, ki ga uporabljamo 2400 let. Izjemno primitiven način. 

Išče standardno situacijo, analizira in zdravi po standardnem postopku – 95 odstotkov izobraževanja in našega razmišljanja poteka po tem postopku: prepoznavanje standardne situacije, analiziranje in ukvarjanje z njo. Razmišljamo tako, da iščemo resnico.

A zagotovo je resnica koristna.

Ja, da lažje delujemo v kompleksnem svetu okoli nas. Da jamski človek ni pojedel strupene gobe ali se nastavil tigru. Resnica je zelo koristna, EBNE (excellent, but not enough), odlična, a ne dovolj. Ebne je beseda, ki sem jo lani izumil, ker je ni bilo, a smo jo potrebovali. Pri našem običajnem dialektičnem sistemu se moramo opredeljevati: to je čudovito ali to je grozno. Zdaj pa lahko rečemo, da je odlično, a ni dovolj. Tudi jezik potrebuje precej izboljšav, da bi lahko bili natančnejši.

Zakaj se vsi oklepamo te resnice?

Ko je starogrško razmišljanje prišlo v Evropo, v času renesanse, so bile šole in univerze v rokah cerkve. Cerkev je zanimalo samo razmišljanje, da najdejo resnico, da dokažejo heretikom, da nimajo prav, da dokažejo, da je cerkveni sistem verovanja pravilen. Razvili smo odlične tehnike, da najdemo resnico, kar nam pride zelo prav v znanosti, nismo pa oblikovali tehnik za ustvarjanje koristi. Posamezniki že, podjetniki, izumitelji, inovatorji, kot družba pa nismo. Razmišljamo, da najdemo resnico, in to je velika omejitev. Potem razmišljanje sklenemo pri ocenjevanju, »ti so slabi, moramo jih bombardirati «, to je takšno, tisto drugačno. Argumentiranje (kar po angleško pomeni tudi prepiranje, op. p.) je način razmišljanja, ki ga uporabljamo 2400 let. Izjemno primitiven način.

Kaj je torej boljše od resnice?

Potrebujemo resnico. Potrebujemo pa tudi ustvarjanje koristi, vrednosti, oblikovanje poti naprej. Obstaja namreč velikanska potreba, da se razvijajo nove ideje. Bom dal primer. Nekoč sem predaval v New Delhiju in po koncu se mi je približal mladenič. Rekel je, da ima novo idejo za demokracijo. Če imaš otroka, ti pripada en glas več. Ne en glas na otroka, samo en glas več. Razlog za to je, da je pri ljudeh brez otrok skrb za prihodnost omejena. Ne zanimajo jih klimatske spremembe, ker njihovih posledic v svojem življenju ne bodo čutili. Če pa imate otroke, vas prihodnost zanima. Zanimiva ideja.

Torej moramo nenehno razmišljati.

Razmišljanje je izjemno pomembno in izjemno zanemarjeno. Tako zelo smo samozadovoljni pri svojem razmišljanju. Ko je bil Obama izvoljen, sem mu pisal, da ga lahko naučim razmišljati. Ni mi odgovoril. Verjetno pismo sploh ni prišlo do njega. (Se namuzne.)

Britanskemu voditelju Davidu Cameronu sem ponudil idejo, ki bi jo potreboval vsak premier, ministra za razmišljanje. To bi imelo mnogo prednosti. Našel bi področja, kjer bi morali razmišljati. Predstavljal bi ideje in jih udejanjal. Če pa nobenemu ne bi bila všeč, bi premier obtožil svojega neumnega ministra za razmišljanje.

Portugalska je bila nekoč dominantna država na svetu, večja od Kitajske. Imeli so svet mislecev. Politiki ne razmišljajo. Potrebujejo svet mislecev. Naše običajno razmišljanje je omejeno. Akademiki vsi razmišljajo v isto smer.

Saj vi ste tudi akademik: zdravnik in psiholog.

Psihologija je precej neuporabna veda. Učijo zgodovino psihologije. Ta in ta je rekel to in to leta tega in tega. Koga to briga? Psihologi se ukvarjajo z merjenjem. Testi prej in testi potem.

Govorite drugače kot večina.

V času recesije se je povpraševanje po mojem delu precej povečalo. Ljudje so ugotovili, da potrebujejo več razmišljanja. Po drugi strani je res, da so nekateri povzročili to recesijo, ker so bili preveč kreativni, bankirji v ZDA, na primer, banksterji sem jim rekel na včerajšnjem gala kosilu. Niso bili preveč navdušeni. Potrebujemo boljše razmišljanje, ne samo več razmišljanja.

Pravkar ste prišli s konference ekonomistov.

Veste, ekonomisti so odlični za analiziranje, predvidevanje, a niso pretirano dobri pri razmišljanju. V Hamburgu sem bil na nekem srečanju, kjer so se pogovarjali o evroobmočju. Ministri v evroobmočju so zelo omejeni, lahko samo dvignejo davke ali trgujejo z obrestnimi merami. V evroobmočju ne morejo spremeniti obrestne mere. Kar bi potrebovali, so notranje funkcionalne valute, ena za investicije, druga za porabo, tretja za varčevanje, ki bi imele menjalno mero v primerjavi z običajno valuto. Če bi država na primer želela spodbuditi porabo, bi postavila obrestno mero med evrom in porabniško valuto ugodno, da bi državljani mirno menjavali denar in ga namenjali za nakupe. Tako bi lahko veliko natančneje uglaševali lokalno gospodarstvo.

V Zimbabveju zdaj uporabljajo dolar in lokalno valuto. Celotno svetovno gospodarstvo je vredno 16 trilijonov dolarjev na leto. Imam njihov bankovec, ki je vreden 100 trilijonov dolarjev. Ima 14 ničel. Dal mi ga je ambasador Zimbabveja. To uporabljam, da piham damam na dušo. (Smeh.)

Kdo vas torej posluša?

Del družbe, ki ga razmišljanje najbolj zanima, je poslovni svet. Politikov razmišljanje ne zanima, šolnikov tudi ne. Podjetnike pa. Razlogi so na prvi pogled očitni: delanje dobička, izhod iz težav. Vam povem zanimivo zgodbo. Konec 1970. so me iz podjetja Nokia povabili na enodnevni seminar. Preden so delali mobilnike, so predelovali les. Največ so delali toaletnega papirja. Potem so me poslušali in se razvijali.

Nekoč sem predaval v New Delhiju in približal se mi je mladenič, rekoč, da ima novo idejo za demokracijo. Če imaš otroka, ti pripada en glas več. Zanimiva ideja.

Danes je Nokia največji proizvajalec mobilnikov na svetu. Pokriva 34 odstotkov svetovnega trga. Iz države, ki ima pet milijonov ljudi in nobene elektronske zgodovine. Samo zato, ker so se odločili, osredotočili in opravili.

Kako naj torej začnemo?

Če se odločite, da boste kreativni, si postavite seznam ciljev. Danes bom izbral tega in bom poskusil različne tehnike, generiral ideje in jih razvil. Pomembno je, da se namenoma usedete, da razvijete ideje. Morda dobite dobro zamisel, morda dobite začetno točko, iz katere lahko razvijete projekt. Lahko razmislite o prednostih ideje. Da dobite več kot eno, ki vam pade na pamet.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi na svetu povečali razmišljanje?

Veliko konfliktov bi se končalo. Bolje bi se spoprijeli z revščino. Veliko tovrstnega, če bi uporabili oblikovanje poti naprej namesto obsojanja in ocenjevanja.

Kakšen je pravilen način razmišljanja?

Seveda pomaga uporaba orodij, ki sem jih razvil. Lahko se jih naučite, vadite, uporabljate. Kreativnost je veščina. Veliko stvari lahko izboljšamo, a ne, če nimamo neposrednega interesa, da kaj spremenimo. Danes smo dobri pri analizah, iskanju resnice, ne pa pri iskanju koristi. Voda je zelo pomembna, a ne moreš živeti samo od nje. Razmišljanje lahko pomaga, da spremenimo ustaljene stvari. Vzemimo na primer kozarce za vino, ki se skoraj niso spremenili vsaj 2000 let. (Pogleda v svoj kozarec, v katerem ima mineralno vodo.) Ali jih lahko spremenimo, izboljšamo? Ja. Lahko jih naredimo v obliki papirnatega zmaja. Na eni strani je okrogel, na drugi trikoten. Če ste žejni in ne vozite, pijete z oble strani, če hočete samo poskusiti vino, pijete z ozke strani. Sem si jih dal narediti. Razlika med količino, ki steče na eni ali drugi strani, je štirikratna. Tudi kozarci za šampanjec so lahko drugačni. Lahko jih ločimo od pecljev in potem postane pitje iz njih elegantnejše.

Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenci začeli razmišljati? Zdaj nas že malce poznate, štirikrat ste bili pri nas.

Gospodarstvo bi se izboljšalo. Odnosi tudi. Mnogo značilnosti bi se popravilo. Naj povem zgodbo, ki sem jo tudi slišal v Indiji. Po predavanju je gospod dvignil roko in mi povedal, da je kot študent letel v London. Letalo je bilo preusmerjeno v Pariz in tam je na letališču kupil mojo prvo knjigo. Nikoli več je ni dal iz aktovke. Takrat je imel tri dolarje v žepu, danes ima tri milijarde.

Ali lahko mi kaj naredimo, da se kaj spremeni?

V Venezueli je profesor filozofije prebral mojo knjigo, postal zainteresiran in motiviran. Šel je v politiko, zmagal na volitvah, dobil možnost, da ustanovi ministrstvo za inteligenco, in me povabil v Venezuelo, da sem naučil 250 učiteljev. Ti so potem naučili veščine razmišljanja 170.000 učiteljev. Vse zaradi enega človeka. Če hočeš spremembo, potrebuješ enega zagnanega človeka. Z odbori ne narediš ničesar.

Ali se zavedamo pomanjkljivosti svojega razmišljanja?

Ne, niti najmanj. Mislimo, da je čudovito. Prišli smo na Luno. Zanimivo je, da je Buzz Aldrin (drugi človek na Luni, op. p.) eden od mojih oboževalcev. Mislimo, da lahko naredimo toliko neverjetnega. Po merilih tehnologije je to res. Pri zadevah, povezanih z ljudmi, pa je naše razmišljanje zelo šibko. Smo kot samomorilec, ki skoči z nebotičnika in pri prvem nadstropju reče, da je za zdaj še vse v redu.

Vedno poudarjate, da sta si humor in kreativnost podobna zaradi asimetričnosti našega razmišljanja. Znani ste po šalah o blondinkah, pa tudi obkrožate se radi z njimi. Si moramo preostale pobarvati lase?

Ljudje blondinkam posvečajo največ pozornosti. In pozornost je nekaj, kar si človek najbolj želi.

Je bil kdo pred vami, ki je tudi razmišljal o spremembah, kakšen psiholog ali filozof?

Hm. William James je bil zelo praktičen. Govoril je, da je dobra ideja tista, ki širi korist. Naše običajno razmišljanje zelo zapleta stvari in usmerja v kompleksne smeri. Kompleksnost nobenemu ne koristi, poenostavljanje vsem. A za poenostavljanje se moramo potruditi.

Zakaj tako kompliciramo?

Zaradi dveh razlogov. Prvi je, da hočemo biti dojeti kot pomembni. In drugo, da ne znamo drugače, kot da dodajamo k obstoječim vzorcem, namesto da bi jih razstavili in na novo sestavili.

Neverjetno, kako malo napredka smo doživeli na področju razmišljanja v zadnjih 2400 letih. Saj filozofi so razmišljali, a operacijskega razmišljanja, ki je proaktivno, ustvarjeno za spreminjanje, pa ni skoraj nič. Vam dam primer. Prvi polet bratov Wright se je zgodil leta 1903. Celotna razdalja, ki sta jo preletela, je enaka dolžini obeh kril na boeingu 747. Danes letimo iz Singapurja do Londona 13 ur in pol, 250 ljudi, 500 milj na uro. Velika sprememba. Hkrati pa, na drugem območju … Državo Izrael so ustanovili 1948. in do danes se ni kaj dosti spremenilo. Na nekaterih področjih je naše razmišljanje odlično, na drugih neverjetno šibko. Ker smo razvili razmišljanje, da najdemo resnico, ne pa, da ustvarimo korist.

Ali ni tehnologija povečala naših intelektualnih sposobnosti v zadnjih nekaj sto letih?

Tehnologija omogoča, da nekaj naredimo, je sredstvo za dosego cilja. Da lahko hitro pridemo od ene točke do druge, uporabimo avto, a ti ne

Psihologija je precej neuporabna veda. Učijo se zgodovino psihologije. Ta in ta je rekel to in to leta tega in tega. Koga to briga? 

pove, kam hočeš priti, po kateri poti, kako dobro boš vozil. Tehnologija je samo sredstvo. Internet je samo sredstvo. Če imaš tehnologijo, je enako, kot če bi imel še eno nogo ali krila, omogoči ti, da nekaj narediš, ne pove pa ti, kaj bi naredil.

Kaj je najpomembnejše pri ustvarjanju idej?

Človeška volja, sposobnost in priložnost, da uporabi kreativnost, so zelo omejene. Kot družba tudi ne pripisujemo dovolj pomena novim idejam.

Zakaj ste vi postali mislec?

Imel sem voljo. (Razmišlja.) Vam dam primer. Ko sem bil na Oxfordu, smo se s sošolci odločili, da bomo postavili nov rekord v veslanju s kanujem do Londona. Pred tem nikoli nisem sedel v kanuju. To je 113 milj in 33 zapornic. Sedeli smo trije, dva sta veslala, eden je usmerjal. Trajalo je 30 ur. Sprejem je bil na westminstrskem vrtu. Nekdo drug, ki je poskušal takrat kot mi, je utonil. Jaz sem pač rekel, dajmo!

Torej potrebujemo samo voljo, pa smo kreativni? Ne čakajmo na ideje, ampak se odločimo, da bomo kreativni?

Usedemo se in rečemo, tu je področje, na katerem želim biti kreativen. Na začetku se zdi izumetničeno, a ko se navadimo, je vse lažje in hitreje. V neki britanski banki imajo vsak dan od 9. do 9.30 čas za razmišljanje. Nobenih telefonov ali sestankov. Pred njimi je seznam stvari, o katerih kreativno razmišljajo. Eno izberejo in se potrudijo, da razvijejo nove ideje. Čisto namensko. Če samo sediš, ne dobiš veliko zamisli. Če sediš in uporabljaš katero od orodij lateralnega razmišljanja, pa lahko namensko prideš do veliko idej.

Kaj je torej katalizator za nove ideje?

Dobro vprašanje. Ni ga. In ljudje nimajo dovolj spodbude, da bi našli boljše načine, da kaj opravijo, da kaj poenostavijo. Ni dovolj spodbud. Kot pri mladih. Malo je priložnosti, da bi mladi lahko pokazali svoje dosežke. Razen če so športniki. Kriminal je pogosto edino področje, kjer se lahko pohvalijo. Ko vlomite v avto, je odprt. Ko razbijete okno, je razbito. Ko napišete grafit, je tam. Družba je pomanjkljiva pri ustvarjanju priložnosti, da mladi pokažejo svoje dosežke. Dve zadevi, najpomembnejši komur koli, od otroka do starostnika, sta pomembnost in dosežek. Pomembnost, da si nekomu pomemben, družbi ali tolpi, in dosežek, da lahko rečeš, da si se nekaj namenil narediti in boš to naredil. Zato bi rad v medijih videl zgodbe mladih ljudi, starih od 16 do 20 let, ki so naredili nekaj posebnega, premagali velike težave, da bi pokazali preostalim, kako se da uspeti. Kot navdih.

Menite, da v medijih prevladuje negativnost?

Da. Grde, negativne novice dobijo skoraj popolno pozornost. Negativnost je bolj zanimiva. Če na primer nekdo ženo vara s taščo, je zanimiveje, kot če se mladenič zaroči z mladenko.

Kaj predlagate?

Mislim, da bi morali imeti pravilo, da ima vsak časopis eno stran namenjeno dobrim, pozitivnim novicam. Morda bo kdo ugovarjal, da jih ni dobiti. V tem primeru bi oblikovali novinarsko agencijo, podobno kot je Reuters, agencijo za pozitivne novice. In če sami ne bi mogli najti dobrih novic, bi pozitivne zgodbe dobili pri njih.

Argument proti seveda je, da ljudi dobre novice ne zanimajo.

Res je, da ljudi bolj zanimajo slabe novice. Zato pa sem rekel, da bi bila samo ena stran. Če imamo pet strani o športu, je lahko tudi ena stran za dobre novice. Če bi bile vse, ljudi ne bi zanimalo, se strinjam.

Stari ste skoraj 79 let, pa še vedno vsak teden potujete po vsem svetu, predavate in svetujete. Še dopoldne, preden ste prileteli v Istanbul, ste predavali v Londonu. Se ne boste upokojili?

Če ste nekje redno zaposleni, se upokojite tako, da pač prepustite delo drugemu. Če ste samozaposleni, se težje upokojite, ali ne?

Ali ni v tem hitrem svetu neka korist, da si malce oddahnete od razmišljanja?

Razmišljanje je prijetno. Zakaj bi si oddahnili od njega?

Vas moti, ker vas vsi nenehno sprašujemo kot kakšno sfingo?

Ne, ne moti me. Morda faktografska vprašanja, ker si ne zapomnim odgovorov. Kot ženske rade vprašajo: Kolikokrat si me poljubil leta 1975? Tega se ne spomnim. (Smeh.)

Nam za konec daste nasvet iz svojega 50-letnega dela?

Ko razmišljate o resnici, želite, da je vse resnično. Poglejte znanost, razvila se je iz čarovništva. In pri čarovništvu je veliko možnosti. Danes pa

Poglejte znanost, razvila se je iz čarovništva. In pri čarovništvu je veliko možnosti. Danes se pa ukvarja s hipotezami: da nekaj potrdi ali ovrže. To znanost zelo omejuje. 

se ukvarja s hipotezami; da nekaj potrdite ali ovržete. To znanost zelo omejuje. Vam dam primer. Obstaja bolezen, ki se ji reče prebavni rak. Ljudje, ki imajo to bolezen, imajo zelo slabo kakovost življenja. Jemati morajo močna zdravila, tudi 50 let, lahko jim kirurško odstranijo želodec, imeti morajo zelo strogo dieto. Potem pa je mlad avstralski zdravnik pomislil na možnost, da je prebavni rak v resnici infekcija. Vsi so rekli, da je to neumnost, ker bi želodčne kisline uničile vsako bakterijo. Samemu sebi je povzročil raka in dokazal svoje; danes bolniki namesto grozljivega življenja teden dni jemljejo antibiotike in so ozdravljeni. Ogromna sprememba, ker je nekdo pomislil na drugo možnost. Na druge možnosti ne pomislimo dovoljkrat. Izobraževanje nas ne spodbuja k temu, ker se jim to zdi preveč fantazijsko. Ne gre za to, da verjameš drugi možnosti, gre za to, da si pripravljen pogledati še v drugo smer. To je velika omejitev znanosti.

Na katero svojo idejo ste najponosnejši?

Težko reči. Moj predlog izpodbijanja Shellu, naj vrta nafto vodoravno in ne navpično, upoštevajo zdaj vsi, ker je načrpajo do šestkrat več. Moj predlog provokacije, da tovarna uporablja vodo iz svojega iztoka kot svojo vhodno vodo, je uzakonjen v 13 državah. Tehniko šest klobukov razmišljanja se učijo porote v treh ameriških državah. To je največja sprememba porotniškega sistema v 1000 letih. Vodja kanadske zavarovalnice se je s pomočjo moje tehnike provokacije spomnil, da 75 odstotkov življenjske premije izplačajo, preden človek umre, tako da ima denar v primeru zdravljenja resne bolezni. V Singapurju ne morete napredovati v javni upravi, če nimate opravljenega izobraževanja iz šestih klobukov. V Dominikanski republiki vsak šolar dobi izvod moje knjige Priročnik za pozitivno revolucijo. Samostojni predmet razmišljanje učijo v šolah v 44 državah sveta.

Predstavitvene informacije