Nedavno preminuli igralec Robin Williams, ki je bil eden mojih najljubših hollywoodskih likov, je v nekem intervjuju izjavil: »Nekoč sem mislil, da je najhujša stvar v življenju, da ostaneš popolnoma sam. Pa ni. Najhujša stvar v življenju je, da si obkrožen z ljudmi, zaradi katerih se počutiš popolnoma sam.«
Mesece in mesece sem se borila s tem. Občutek, da nikamor ne spadam, me je pravzaprav mučil, odkar mi je umrla mami. Težko je to opisati, ker sicer težko rečem, da sem bila osamljena. Imam čudovite stare starše, imam kup prijateljev, med katerimi je nekaj tudi takšnih res pravih, navezovanje novih stikov mi gre dobro od rok, na splošno sem rada v družbi in se tam v redu počutim. A kljub temu sem bila na neki način prav to – osamljena.
Pogrešam čase, ko sem imela vse, ne da bi se tega zavedala. Kot je bilo v osnovni in srednji šoli. Pa morda še kakšno leto potem. Imela sem dom, nekaj stalnega, nekaj, kamor sem se vsak večer vračala. Niti sanjalo se mi ni (če zdaj pomislim – še dobro!), kaj me čaka v bližnji prihodnosti. Da bom v to hišo kaj kmalu hodila samo še na obisk. Da si bom prisiljena ustvariti življenje drugje. Predvsem pa na drugačen način. Pogrešala sem zavetje, varnost, pripadnost.
V brezupnem iskanju še-sama-nisem-točno-vedela-česa sem se zapletala in zapletala, uganki dodajala nove in nove vprašaje, okoli sebe zavila zanko, ki me je začela grozno dušiti. A ni me zadušila, raje sem odrezala vozel. Končno mi je postalo jasno, kaj moram storiti, končno sem se izjasnila, kaj sploh hočem. Hočem se rešiti spon preteklosti, hočem svobodo. Hočem živeti zase, v svojem življenju hočem biti spet jaz na prvem mestu. In končno mi je postalo jasno, kako to idejo, ki sem jo v sebi nosila že nekaj časa, tudi realizirati.
Ugotovila sem, da je bila rešitev že ves čas na dlani, samo zatiskala sem si oči pred njo. Bala sem se je, bala sem se ostati sama. Zares sama. In po vsem tem strahu sem prišla do spoznanja, da rešitev ni bila v nikomur drugem razen v – meni sami. Le odločiti sem se morala: ali bom obrnila nov list ali pa zaprla knjigo. Storila sem slednje in neki odnos dokončno postavila na polico preteklosti. Šele nato so se stvari lahko začele odvijati, šele nato sem zadihala s polnimi pljuči. Brez obvezujočih spon, brez zanke okoli vratu.
Znaki za to, ali je neka oseba prava ali napačna zate, so pravzaprav zelo očitni. Ob nekaterih rastemo, ob drugih nazadujemo. To je vsa filozofija.