Družina je osnovna celica, v kateri otrok raste in se razvija tako fizično kot psihično. Mama in oče sta v najtesnejši čustveni povezavi z otrokom, torej sta tudi prva, ki zaznata, da hčerko ali sina nekaj obremenjuje, pripoveduje Marcela Noč Bogataj, pedagoginja in integrativna psihoterapevtka otrok in mladostnikov na Zavodu Sana Vita v Ljubljani. »Pobuda za strokovno pomoč redko pride s strani otroka ali mladostnika, običajno pokličejo starši, še preden se o tem pogovorijo z otrokom.« Na zavodu je prvi obisk namenjen samo staršem, saj moramo nujno spoznati družinsko zgodbo, torej otrokovo ozadje, razlaga sogovornica. »Pri nas lahko neobremenjeno povedo, kako doživljajo svojega otroka, in opišejo probleme, zaradi katerih so se obrnili na nas. To je tudi priložnost, da izvedo več o načinu dela in presodijo, ali nam lahko zaupajo svojega otroka. V psihoterapevtskem procesu je občutek varnosti namreč ena poglavitnih postavk.« Pogovoru s starši sledi od pet do šest srečanj z otrokom, med katerimi psihoterapevt s pomočjo raznolikih tehnik in metod sestavlja sliko otrokovega doživljanja. Starši so prisotni le prve ure, če je otroku nelagodno.
Na ponovnem snidenju s starši je lahko, če želi, prisoten tudi otrok oziroma mladostnik: »Skupaj pogledamo, kaj smo dosegli, in se odločimo, ali bomo terapije končali ali nadaljevali. Cilj psihoterapije je izboljšati psihološko stanje otroka oziroma družine.«
| Kdaj k psihoterapevtu? Precej otrok in mladostnikov ima slabo samopodobo, niso več kos prevelikim zahtevam, niso se sposobni soočiti z okoljem in frustracijami, s katerimi se dnevno srečujejo, ker so bili dolgo časa preveč zaščiteni, ugotavlja integrativna psihoterapevtka Marcela Noč Bogataj. Kdaj torej obiskati psihoterapevta za otroke? Pri vedenjskih težavah v šoli ali doma, ponavljajočih se boleznih oziroma telesnih simptomih, ki kažejo na notranjo čustveno stisko (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu, nočno mokrenje), slabi samopodobi, zapiranju vase, izogibanju družbi, pretirani samokritičnosti, zaradi težav pri postavljanju in doseganju ciljev ter po travmatičnih dogodkih (npr. ločitev staršev, smrt bližnjega, bolezen). |
Brez otrokove želje in pripravljenosti za sodelovanje napredek seveda ni mogoč. Pred prvim srečanjem mora svojim letom primerno izvedeti, kam gre in zakaj. »Iskrena razlaga staršev običajno pade na plodna tla, vsaj toliko, da gre na prvo terapijo, po kateri se lažje odloči, ali želi še priti. Odziv je večinoma pozitiven, verjetno tudi zaradi zlatega prinašalca, ki občasno popestri terapevtsko delo in na svojevrsten način poveže terapevta in otroka. V redkih primerih, ko pomoči ni sposoben sprejeti, je treba iskati drugačne rešitve, npr. v partnerski terapiji staršev.«
Drugače kot
z odraslimi
Za kakšen način dela se bo odločil psihoterapevt, je odvisno od razvojne faze, v kateri je otrok, njegovega značaja in seveda težave, zaradi katere so starši poiskali pomoč. »Temelj našega dela z otroki je psihoterapija po integrativnem pristopu, ki človeka razume kot celoto psihičnega, fizičnega in duševnega. Če je psihoterapija odraslih mogoča samo na podlagi pogovora, to pri najmlajših ni mogoče. Pomembno je, da otrok lahko govori o svojih težavah, a potreben je tudi izkustveni del, ki ga spodbudi k iskanju novih rešitev. Na terapiji npr. ustvarimo situacijo, podobno tisti iz njegovega resničnega življenja, le da jo po navadi udejanjimo z lutkami ali igro vlog, pri čemer je odločilno, da se psihoterapevt na otrokove poteze ne odzove tako, kot se odzivajo v družini, šoli ali drugem zanj pomembnem okolju, kjer se srečuje s težavami. V želji pomagati svojemu otroku starši pogosto nizajo nasvete, recimo: če ti sošolec brez vprašanja vzame radirko, naredi to in to. Predlagana rešitev ni otrokova in je zato verjetno ne bo mogel izvesti. Izpelje lahko le rešitve, ki so njegove, in eden od mnogo ciljev psihoterapevtskega procesa je prav njihovo iskanje. Z razvijanjem sposobnosti reševanja problemov raste tudi otrokova samozavest.«
Mlajši ko je otrok, razlaga sogovornica, večja je potreba po vključenosti staršev v psihoterapevtski proces. Statistika potrjuje, da je ta najbolj uspešen, če se aktivno vključijo tudi starši. »Družina je celica z lastno dinamiko in otrok težko napreduje, če se v njej nič ne spremeni. Nepošteno bi bilo vse razloge za težave in vse delo za izboljšanje stanja naprtiti otroku.«
