Temu so bili posvečeni že dnevi rehabilitacijske medicine leta 2003, a ker v Sloveniji vsi, ki sodelujejo pri procesih rehabilitacije bolnikov (od začetka zdravljenja, na primer po možganski kapi, do vključitve nazaj v okolje), še vedno ne uporabljajo enotnih ocenjevalnih instrumentov, so na letošnjih rehabilitacijskih dnevih v sodelovanju s Katedro za fizikalno in rehabilitacijsko medicino ljubljanske medicinske fakultete so jih pripravili na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča (URI – Soča) spet govorili o tej problematiki. Dvodnevno srečanje strokovnjakov z različnih področij rehabilitacije je znova potrdilo, kako pomembno je enotno ocenjevanje funkcioniranja bolnika od akutne faze do popolne reintegracije, saj je temelj za dobro klinično delo v rehabilitacijski medicini. Ustrezne rehabilitacijske obravnave so velikega pomena za dosego najboljših rezultatov, ki pacientom pomagajo povrniti sposobnosti (na primer samostojno gibanje, razumljiv govor) ter njim in svojcem omogočijo, kolikor je le mogoče, kakovostno življenje.
Enotno ocenjevanje bolnika znatno pripomore k usklajenemu delovanju vseh strokovnjakov, ki ga spremljajo skozi obravnave. Med zdravljenjem se ne sreča le z zdravniki in medicinskimi sestrami, ampak tudi s fizioterapevti, delovnimi terapevti, psihologi, logopedi, socialnimi delavci, diplomiranimi inženirji ortotike in protetike. Prav zato so na letošnjem strokovnem srečanju podrobneje spoznavali ocenjevanja na različnih strokovnih področjih, povezanih z rehabilitacijo (v zdravstveni negi, fizioterapiji, delovni terapiji, protetiki in ortotiki, logopediji, psihologiji, socialnem delu) in pri različnih bolezenskih stanjih (po zlomu kolka, amputaciji, pri kronični razširjeni nerakavi bolečini, po okvari hrbtenjače, cerebralni paralizi, možganski kapi, pri multipli sklerozi in drugih). Rehabilitacijske storitve so nujno potrebne, saj so dokazano učinkovite oziroma pozitivno delujejo na izboljšanje stanja; po kapi, recimo, je nevrološko izboljšanje znatno večje z ustreznimi rehabilitacijskimi obravnavami kot brez njih. Napredek rehabilitacije pa lahko prikažejo in spremljajo le s standardiziranimi ocenami.
Enotno
in povsod
Težava je, da se za oceno istih okvar in težav v različnih ustanovah uporabljajo različne lestvice ocenjevanja funkcioniranja: na primer za merjenje ravnotežja po kapi ali pri parkinsonovi bolezni ali po travmatični poškodbi možganov, in če vsak terapevt uporablja drugo, podatki niso primerljivi. Poleg tega se povsod še vedno ne uporabljajo v zadostni meri. »Želimo si, da bi vsi kolegi, ki delajo s pacienti, ki potrebujejo rehabilitacijo, ne glede na to, ali bolnika premeščajo na URI – Soča, v zdravilišče, domov ali kam drugam, uporabljali poenotene ocenjevalne inštrumente. S tem bi pri nadaljnjih obravnavah pri drugih strokovnjakih ohranili poenoteno spremljanje njegovega stanja. V Sloveniji se to do določene mere že izvaja. Na URI – Soča ga konsistentno uporabljamo, prav tako tudi nekatere druge inštitucije. A naš cilj je, da bi poenoteno ocenjevanje funkcioniranja uvedli vsi. Le tako lahko zagotovimo pacientom čim hitrejšo vrnitev v ustrezno življenjsko okolje in kakovostno življenje,« pravi prof. dr. Helena Burger, dr. med., strokovna direktorica URI – Soča.
Profesor Allen W. Heinemann, psiholog z ene najpomembnejših ameriških tovrstnih ustanov (Inštitut za rehabilitacijo v Chicagu) je razložil, da je ocenjevanje pomembno zato, ker tako vemo, kakšen je funkcionalni status pacientov, ko začnejo rehabilitacijski program, koliko so napredovali in ali so napredovali dovolj, da se vrnejo domov in živijo samostojno. Pomembno je tudi zato, da vidimo, ali ne napredujejo in moramo razmišljati o drugih terapijah. »Pri ocenjevanju se fizioterapevti med drugim osredotočajo na hojo in ravnotežje, delovni terapevti na skrb zase (samostojno umivanje, oblačenje itd.). Govorne terapevte zanimata predvsem govor in sporazumevanje. Za psihologe in socialne delavce sta pomembni na primer depresija in anksioznost. Medicinske sestre ocenjujejo, kako pacient spi, ali razume navodila in podobno.«
Zagotavljanje rehabilitacijskih storitev postaja čedalje pomembnejše, saj se prebivalstvo stara, s tem pa se povečuje pojavnost kroničnih stanj (kap, nega po raku, parkinsonova bolezen in druge s starostjo povezane tegobe), je povedal gost iz ZDA. »Poleg tega je tako pri vas kot v drugih razvitih državah vedno več bolnikov s težavami, do katerih pripeljeta sedeč življenjski slog ter premalo gibanja, in nekateri od njih potrebujejo rehabilitacijo.« Prepričan je, da se vložek v rehabilitacijo (izobraževanje, treningi, prilagoditve okolja itd.) dolgoročno izplača, saj bo človek, ki smo mu tako pomagali do ponovnega samostojnega življenja, manj odvisen od drugih in bo v prihodnosti državo stal manj.
| Čim prej, a ne prehitro Profesor Allen W. Heinemann pravi, da je rehabilitacijo treba začeti čim prej, saj so tako rezultati boljši. Fizioterapija in delovna terapija v akutni fazi nege, seveda samo nekaj ur na dan, povečata gibalne sposobnosti in ohranjata moč, kar je zelo pomembno. »Bolj ko pacient na tem področju nazaduje, več popravkov bo potrebnih pozneje, ko bo premeščen v rehabilitacijsko ustanovo. Te pa seveda niso zasnovane za zagotavljanje akutne nege, zato lahko pacienti, ki so bili premeščeni prehitro, zbolijo in morajo nazaj v akutno bolnišnico. Ko je pacient zdravstveno stabilen, pa naj čim hitreje začne rehabilitacijo.« Prof. dr. Helena Burger dodaja, da načrtujejo premestitev pacientov na URI – Soča takoj, ko bodo medicinsko stabilni. Če terapevti uporabljajo različne lestvice ocenjevanja, na primer za merjenje ravnotežja po možganski kapi, podatki niso primerljivi in otežujejo spremljanje bolnikovega napredka. |
