Od nekdaj ima ognjič (Calendula officinalis) svoj prostor na vrtovih, celo častno mesto, saj iz žarečih rumenih in oranžnih lepljivih cvetov značilnega vonja marsikdo še danes pripravlja zdravilne kreme, olja, čaje. V terapevtske namene so ga uporabljali že v starem Egiptu, je ena najpogosteje uporabljanih rastlin v fitoterapiji, ljudskih običajih in tudi magiji po svetu. Uporablja se za zdravljenje širokega spektra tegob, nekoč so to izjemno zdravilno rastlino uporabljali predvsem za zdravljenje težav s kožo pa tudi prebavili, vnetnih in infekcijskih bolezni, kot zdravilo proti zlatenici in kugi pa tudi kot začimbo (nadomeščal je drag žafran).
Ognjič zaradi precej flavonoidov deluje protivnetno, razkužuje, kožo hrani in mehča ter pospešuje celjenje ran in poškodovane kože, tudi zdravljenje brazgotin (spodbuja obnovo celic), kreme iz ognjiča so tako primerne za celjenje razpokane kože, dobro delujejo tudi na modrice in otekline pa tudi pri razširjenih venah in celo hemoroidh, kot kopel. Nič čudnega, da mu mnogi rečejo kar rastlina za kožo, menda ga ni stanja, pri katerem ne bi pomagal, od bradavic in aken do psoriaze (vsebuje provitamin A9). Blaži celo manjše opekline in otekline po pikih komarjev ter drugih insektov. Je pogosta sestavina kozmetike za dojenčke in majhne otroke, dobro ga prenašajo tudi otroci z občutljivo kožo.
Pa ne zdravi le kože, pomaga tudi pri črevesnih in želodčnih težavah, tudi driski (vsebuje tanine in sluz), je pomembna sestavina čajnih mešanic, ki blažijo in odpravljajo težave v prebavnem traktu. Celil naj bi ranice na želodcu, normaliziral delovanje jeter, pospešuje nastanek in izločanje žolča. Ker čisti kri, ga uporabljamo pri okužbah. Blaži tudi menstrualne težave, saj je dober rastlinski antispazmik, torej razbija krče, in ureja menstruacijo. Nove raziskave so pokazale, da niža krvni tlak in deluje rahlo sedativno.
No, ognjič ni samo zdravilna, pač pa tudi okrasna rastlina. Gojimo ga lahko tudi v loncu na balkonu. Na vrtu se s semenom pogosto zasadi kar sam. Ognjič cveti od junija do pozne jeseni, vse do slane, če je zima blaga, je ognjič zadnja rastlina, ki še cveti; cvetove nabiramo prav zdaj, najbolje ob sončnem vremenu, sušimo jih v hladnem in zračnem prostoru, da bi obdržali svojo lepo barvo in zdravilne učinkovine. A pozor: kdor je alergičen na ambrozijo, naj bo pozoren pri njegovi uporabi, saj bi lahko sprožil alergijo.
Iz sušenih cvetov kuhamo čaj, lahko ga namočimo v žganje. Ali pa naredimo ognjičevo olje: na 100 gramov olja, najbolje oljčnega, vzamemo 10–20 gramov cvetov, ki jih 24 ur sušimo; potem jih namočimo in pustimo stati kakšne tri tedne v hladnem, temnem prostoru (ne v hladilniku). Precedimo in hranimo v čisti, temni steklenici v temnem in hladnem prostoru, porabimo v pol leta. Iz tega in čebeljega voska napravimo kremo: več ko bo voska, trša bo. Primerna je za suho kožo, zlasti pozimi, razpokane ustnice, tudi otrokom lahko z njo zaščitimo obraz pred ostrim mrazom in vetrom.
Mimogrede: nekoč so z njim napovedovali vreme, dež, če smo povsem natančni če so cvetovi po sedmi uri zjutraj še zaprti, bo ta dan deževalo.
