Rak, najemnik mojega telesa

Zima je še bila, malo pred šolskimi počitnicami, ko sem v bližnji trgovini srečala sosedo. To in ono sva poklepetali, tudi o vremenu, ki je ravno kazalo zobe, in je takole mimogrede navrgla, da se mož in deca odpravljajo smučat. »Ti pa ne greš?« sem vprašala, nič hudega sluteč. »Ne morem, na bolniški sem, imam karcinom dojke,« je odvrnila z nekakšno drzno lahkotnostjo. Kot bi govorila o nadležnem, malo hujšem prehladu, ki se ga ne moreš znebiti kar čez noč. Zmrazilo me je in čutila sem, kako mi želodec stiska v kepo.

Takrat sem jo bolj pozorno pogledala. Čedna mlada ženska, nasmejana, kot vedno, kadar sva se srečali pred blokom, izpod volnene kape so ji nagajivo kukali svetli prameni las. Stali sva med policami z jabolki in krompirjem in ni se ozirala, da najinemu pogovoru lahko prisluhnejo tudi drugi. Mirno je pripovedovala o kemoterapijah, ki jih prejema, o operacijah in okrevanju, ki so pred njo, vse to brez kančka dvoma, da ji ne bi uspelo.

Trgovino sem zapustila zmedena, soseda me je z zgodbo potolkla, hkrati pa v meni vzbudila občudovanje s svojo voljo in odločenostjo, da bolezen premaga.

Čez nekaj dni sem dobila povabilo k pisanju za pričujočo osmomarčno prilogo. Pisale naj bi ženske o ženskah oziroma za njih. Takoj sem pomislila na sosedino zgodbo. Če bo pri volji, seveda. Pri odločitvi ni omahovala, le imenovana ne želi biti. »Razumeš, šele na pol poti sem, za zdaj se ne bi rada izpostavljala,« je dejala. Zato jo imenujem Petra.

Danes zdrava, 
v trenutku bolna

Tako sem jo obiskala na domu, kapo je tokrat zamenjala s tesno prilegajočo se ruto, ki je zakrivala golo glavo, posledico kemoterapije. »Lasuljo si nadenem samo, kadar grem ven, doma pa imam vselej ruto, tudi pred domačimi,« je pojasnila.

Potem nama je pripravila čaj, da je po kuhinji domače zadišalo, sedla k mizi in začela počasi, preudarno pripovedovati, kot bi sistematično nizala zaporedje dogodkov, ki so si sledili v teh nekaj mesecih, odkar je izvedela zastrašujočo diagnozo.

K zdravniku je šla po naključju, v službi so jim omogočili rutinski pregled. Čeprav ni imela nikakršnih težav, pa tudi mlada je še, se je vseeno odločila. Zlasti, ker je v bližnjem sorodstvu že imela bolnice z rakom dojke.

»Šok, ki ga doživiš ob diagnozi karcinom, je seveda strahoten. In pustila sem, da me do konca pretrese, dovolila sem si jokati. A ko je šlo prvo neurje mimo, sem sedla za mizo in naredila načrt. Sistematično, analitično, kot to počnem v službi,« pravi Petra, ki je v času bolezni spoznala veliko njej podobnih zgodb. Pravi, da ob enaki diagnozi vsak drugače reagira. Prepričana je, da je to odvisno od splošne naravnanosti v življenju in od tega, kako se sicer spopadaš s težavami. »Sama se v službi vsak dan znova soočam z neznanimi situacijami, pri čemer se moram na hitro odločati, kako jih bom rešila. Če to počneš petnajst let, ta način očitno osvojiš tudi na drugih področjih v življenju,« pravi.

Korak za korakom

Najprej je hotela odgovor, ali je njen rak ozdravljiv. Onkološka stroka namreč rezultate pri zdravljenju deli v tri kategorije: možnost ozdravitve, zazdravitev in neozdravljivost. Ko je izvedela, da spada v prvo kategorijo, poleg tega je bila bolezen odkrita v zgodnjem stadiju, je odvrgla prvo breme z ramen, potem pa se je o vrsti in diagnozi prenehala spraševati. Ker so se v družini z rakom že srečali, je točno vedela, kaj jo čaka. »S sorodnico, ki je zbolela pred dvajsetimi leti, prav tako v starosti štiridesetih let, sem doživljala velik del bolezni. Bila sem z njo v bolnišnici, poznala sem postopke, zato sem dobro vedela, kaj me čaka. Tako je odpadlo drugo hudo breme, strah, saj se neznanega bojimo bolj kot znanega. Poleg tega je sorodnica danes zdrava,« pove spodbudno.

Še pred prvim obiskom onkologa si je dejala, da hoče rešiti težavo enkrat za vselej, ne glede na ceno. Zaradi družinske anamneze ji je ambulantna zdravnica, ki ji je tudi sporočila diagnozo, svetovala, naj vztraja, da ji naredijo genski test, ki ga sicer ne delajo po avtomatizmu. Res se je izkazalo, da v sebi nosi zloglasni BRCA-gen dovzetnosti za raka dojke. V takih primerih zdravniki odstranijo tudi morebitno zdravo dojko in jajčnike, saj sicer obstaja velika verjetnost, da se bolezen ponovi. »Naj bo še tako čudno, a v resnici mi je odleglo, ko sem izvedela za BRCA-gen. Nekako sem že takoj ob diagnozi hotela, da mi odstranijo vse, kar bi lahko v prihodnosti pomenilo grožnjo vnovične bolezni. Ne želim naslednjih trideset let ali več živeti v nenehnem strahu, kdaj bo zopet udarilo.«

Oborožena s temi ključnimi podatki je obiskala dodeljenega ji onkologa, kirurga dr. Erika Breclja. »K njemu sem prišla pripravljena kot na sestanek v službi,« pravi v smehu. Diagnostični postopki so bili hitro opravljeni, konzilij je predlagal načrt zdravljenja in dober mesec po diagnozi je že prejela prvo kemoterapijo.

Živeti karseda normalno

»Glede postopka zdravljenja me je skrbelo predvsem, kako bom to prenašala. Ali bom sposobna skrbeti sama zase, ali bom potrebovala pomoč, ali bom bruhala, cele dneve preležala v postelji? Zlasti me je skrbelo za otroka, ki sta po moje še premajhna, prvi je šolar, drugi v vrtcu, da bi lahko razumela resnost bolezni. Povedala sem jima toliko, kot se mi zdi prav. Da sem zbolela za hudim virusom, da bo zdravljenje trajalo več mesecev, da bom zaradi zdravil izgubila lase in da bom nekaj časa tudi v bolnišnici. K sreči kemoterapije dobro prenašam, tako da lahko opravljam najnujnejša domača opravila ter se ukvarjam z otrokoma, ki tako nista preveč obremenjena z boleznijo.«

Petra noče po nepotrebnem povzročati stresa bližnjim. »Prve tedne, ko sem hodila na preiskave, me je povsod spremljal mož, ki mi je v veliko oporo. Ko pa je bil ta moj nepoklicani najemnik spravljen v okvire, ko sem točno vedela, kaj me čaka, sem se odločila, da lahko nadaljujem sama. Ni tako hudo, da bi me moral na kemoterapiji kdo držati za roko. Tisto uro ali dve berem časopis, resda na koncu nimam pojma, kaj sem prebrala, a dovolj je, da odženem slabe misli.«

Potem se lepo počasi peš odpravi proti domu (živi v Ljubljani, op. a.). Dan po terapijah je zelo utrujena, potem pa znova funkcionira kolikor toliko normalno.

»Lahko rečem, da glede na okoliščine živimo dokaj običajno. Če se odločiš, da boš zvozil, je to pravzaprav logično. Poskušamo se držati vsakodnevne rutine, seveda prilagojene, poskušamo živeti karseda kakovostno,« pravi Petra, ki se zaveda, da je pred njo še dolga pot.

Kemoterapijam sledijo operacije, najprej odstranitev dojk in jajčnikov, potem rekonstrukcija dojk s silikonskimi vsadki in slednjič dolgotrajno okrevanje. A na vse to gleda brez strahu, odločena, da se bo dobro izteklo.

Prihodnji teden, dobre štiri mesece po diagnozi, jo čaka še zadnja kemoterapija in mesec pozneje prva operacija. Če bo šlo vse po načrtih, bo rekonstrukcija dojk do konca leta že za njo. Kakor je prepričana, tudi jaz ne dvomim, ji bo uspelo. Srečno, Petra!