Da ne bi, če pademo, na primer, menili, da je neznosno, ker se nam to dogaja, ter da tako in tako nima smisla hoditi – ker bomo tako in tako spet padli. Kaj če bi se samo zavedali, kaj se dogaja z našim notranjim doživljanjem, hkrati pa se zavedali tudi dogajanja okrog sebe? Kaj če bi bili čuječi? Čuječnost je dr. Mihi Černetiču, specializantu integrativne psihoterapije, še posebno zanimiva, kajti ravno na njenih temeljih ima večletne izkušnje pomoči. O njej se je izobraževal na Bangor University v Veliki Britaniji, o odnosu med čuječnostjo in anksioznostjo (tesnobo) pa je napisal doktorsko disertacijo. Je (so)avtor in izvajalec čuječnostnih programov, med njimi programa Celostno obvladovanje stresa. Filozof Friedrich Nietzsche je v delu Tako je govoril Zaratustra zapisal: »Sreča ... Kako malo je potrebno zanjo! Najmanjša stvar, najnežnejša stvar, najrahlejša stvar; šelestenje, ki ga povzroči kuščar, dih, nenaden gib, bežen pogled – takšne neznatne stvari prinašajo najvišjo srečo. Bodi spokojen.« Kdo se ne strinja z zapisanim! A marsikdo prizna tudi, da je ravno to najpreprostejšo spokojnost najtežje najti. »Mnogi ljudje se povsem poistovetijo z glasom v glavi, z neprekinjenim tokom samodejnega, prisilnega razmišljanja in spremljajočimi čustvi. Tedaj rečemo, da jih je obsedel lastni um,« zapiše Eckhart Tolle v knjigi Nova zemlja ter nadaljuje, da je vse naše razmišljanje, vsebina našega uma, odvisno od preteklosti; vzgoje, kulture, družinskega ozadja itd.
Po pobegu se vrnite domov
A ravno odgovor na vprašanje, kako naj človek ne dovoli kritičnim mislim, ki temeljijo na preteklosti, da ga povsem preplavijo, je vreden največ. »Popolnoma nemogoče je nepredstavljivo množico sto milijard nevronov v naši glavi primorati, da bi v vsakem trenutku delovala tako, kot si želimo,« pove Černetič. »Ko vadimo čuječnost, je poudarek zato predvsem na zavedanju tega, kar koli se dogaja v tukaj in zdaj. Če misli brbotajo, se splača nepresojajoče zavedati teh misli. Če nas obhajajo skrbi, je koristno, da se jih čuječno zavemo. Kakor hitro jih bomo poskušali odriniti, nismo več čuječni, ker zopet presojamo svoje mentalno doživljanje in ga ne sprejemamo takšnega, kakršno je v tistem trenutku. Poleg tega imajo skrbi 'grdo navado', da se dostikrat ne pustijo odriniti – bolj ko jih odganjamo, bolj silijo nazaj. Koristna je primerjava z muho: bolj ko jo podimo iz sobe, hitreje nas obletava, in kmalu lahko že oba, muha in jaz, postaneva zelo nemirna. Če pa samo odpremo okno in jo pustimo pri miru, se bo umirila in kmalu sama našla izhod ter odletela.«
Ljudje še vedno težko doumemo, da lahko z redno vajo natreniramo tudi um. Mišice že, um pa je povsem druga zgodba. A se da. »S prakticiranjem čuječnosti dokazano povečujemo stabilnost uma, kar se kaže npr. v močnejši vzdrževani pozornosti (angl. sustained attention), večji odpornosti proti distrakcijam in večji koncentraciji, kar ima pozitiven vpliv na številnih področjih našega delovanja in življenja. Vendar bi rad še enkrat poudaril, da se ni dobro preveč osredotočiti na ta cilj, saj bi ga ravno zaradi tega lahko zgrešili. Najpomembnejše je, da se v situacijah, ko nam misli (ali čustva ali naše vedenje) pobegnejo, tega preprosto zavemo in se nato, če je treba, mirno vrnemo k temu, kar smo pravkar počeli. In tako vsakič znova, ko se zgodi pobeg. V tem je pravzaprav bistvo čuječnosti,« poudari sogovornik.
VEČ V TISKANI IZDAJI PRILOGE ONA