Prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., je vodja endokrinološkega oddelka na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. K njej smo se napotili na kratek tečaj razumevanja pomembnosti in delovanja krvnega sladkorja.
Katere patofiziološke učinke ima dlje časa povišan krvni sladkor?
Krvni sladkor je glukoza ali grozdni sladkor. To je enostaven sladkor – monosaharid, ki je v številnih živilih, ki se v črevesju razgradijo v osnovno enoto glukozo. Škrob denimo je sestavljen iz številnih glukoznih molekul. Glukoza, ki iz črevesja prestopa v kri, je zelo pomemben vir energije za delovanje naših celic. Najbolj so od nje odvisni možgani, a tudi druga tkiva, zato se njena raven v krvi ne sme znižati. Glukoza prehaja v celice s pomočjo hormona inzulina, ki ga izločajo beta celice trebušne slinavke. Naš organizem ima razvite številne mehanizme, ki vzdržujejo normalno raven krvnega sladkorja oziroma glukoze v krvi. Veliko bolj se bojimo padca ravni sladkorja kot občasnih previsokih vrednosti; takrat so naši organi bolj ogroženi. Seveda pa ni dobro niti, če je koncentracija krvnega sladkorja previsoka, saj se glukoza nepovratno veže in počasi okvarja strukturne beljakovine, encime, celične membrane, mitohondrije. Tako privede do poznih zapletov, kot jih vidimo pri sladkornih bolnikih. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, ki nimajo lastnega inzulina, krvni sladkor močno poraste, nastane lahko akutni zaplet – ketoacidoza. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 pa zaradi porasta ravni glukoze lahko nastane akutni zaplet hiperozmolarni sindrom. Visoke koncentracije glukoze tudi okvarjajo beta celice v trebušni slinavki, tako da sčasoma propadejo. Tudi pri zdravih ljudeh raven glukoze v krvi poraste, če uživajo sladka ali sladkana živila. Vsak porast ravni glukoze naredi škodo na tkivih in žilah.
Raven glukoze v krvi je strogo regulirana. Kakšen je njen normalni razpon?
Normalni razpon je od 3,6 do 5,6 mmol/l, če je človek tešč. Po jedi se raven poviša. Dvig ravni glukoze je odvisen od vsebnosti ogljikovih hidratov v obroku, glikemičnega indeksa zaužitih živil in od sposobnosti trebušne slinavke, da pravočasno izloči dovolj inzulina. Z oralnim glukoznim tolerančnim testom, ki ga uporabljamo za odkrivanje in potrjevanje suma na sladkorno bolezen, lahko ugotovimo dve stopnji motnje v presnovi glukoze: moteno toleranco za glukozo, ko je dve uri po zaužitju 75 g glukoze raven krvnega sladkorja med 7,8 in 11,0 mmol/l, in sladkorno bolezen, ko je glukoza po testu nad 11 mmol/l. Pri moteni toleranci za glukozo govorimo o preddiabetesu, druga oblika preddiabetesa je zvečana glikemija na tešče (med 6,1 in 6,9).
Hormon, ki najbolj pomembno regulira raven krvnega sladkorja (in katerega glavna naloga je, da omogoča prehod glukoze v celice), je inzulin. Ta se začne izločati, ko nekaj pojemo in hrana prispe v tanko črevo, kjer se razgradi, sproščena glukoza pa prehaja skozi črevesne resice v kri in koncentracija glukoze začne naraščati. To je spodbuda, da začnejo beta celice izločati inzulin. Hormon, ki sočasno spodbudi izločanje inzulina, pa je glukagonu podobni peptid-1, ki ga izločajo črevesne celice ob stiku s hrano.
Potem imamo tudi hormone, ki skrbijo za to, da krvni sladkor ne bi preveč padel, da torej ne bi prišlo do hipoglikemije. To so hormoni, ki delujejo proti inzulinu, so njegovi antagonisti. Spodbujajo zelo različne presnovne poti, s katerimi vzdržujejo ali zvišujejo koncentracijo glukoze. To so v glavnem stresni hormoni, kot je denimo adrenalin. Pomaga, da se glukoza tvori iz zalog glikogena, ki ga imamo v mišicah in jetrih. Včasih pri ljudeh, ki so v stresu, opazimo, da imajo povišan sladkor; bolj kot takrat, ko so v mirnem stanju. Drugi hormon, ki zvišuje raven glukoze tudi in predvsem v stresu, ko potrebujemo več energije (ki nam bo pomagala, da se bomo borili ali utekli nevarnosti), je kortizol. Njegova naloga pa je, da tvori glukozo iz beljakovin. Pretvarjanju aminokislin v glukozo pravimo glukoneogeneza. Neke vrste stresni hormon je tudi rastni hormon, ki prav tako zvišuje koncentracijo glukoze v krvi. Njegova pomembna naloga je, da razgrajuje maščobe in proste maščobne kisline uporablja kot vir energije ter varčuje z glukozo.
Lahko opazimo pri ljudeh, ki so dlje pod stresom, več hiperglikemije?
Pri njih opažamo večjo pojavnost sladkorne bolezni in drugih kroničnih bolezni. V stresu je hiperglikemija začasna – dokler stresno stanje traja. V takem primeru je koristna. Če pa je človek že v stanju preddiabetesa, bo sladkor med stresom višji. Če je stresno stanje kronično in traja dolgo, bo stres pospešil razvoj sladkorne bolezni. In v zadnjem času je veliko ljudi v stresnem stanju nenehno.
