Odnosi znotraj družin so pogosto skriti za zidovi doma, težave se prikriva ali jih poskuša razvrednotiti. Zaradi tega neredko nastanejo brezizhodne situacije, ki bi se jim s pravočasno intervencijo lahko izognili. Obstajajo tudi patološka razmerja med družinskimi člani, ki jih ne znajo prepoznati niti akterji – na primer prikriti incest, v katerem eden izmed staršev v otroku poišče nadomestnega partnerja. O teh situacijah opozarja ameriški psiholog dr. Kenneth M. Adams v knjigi Po tihem zapeljani – Ko si starši otroke naredijo za partnerje, ki je nedavno izšla pri založbi Modrijan.
Za normalen otrokov čustveni in spolni razvoj je zelo pomembno, da so odnosi v družini zdravi. Še posebno pomemben je odnos staršev, ki ga mora odlikovati tesna spolna in duhovna vez. Kadar se ta razmerja podrejo, lahko med mamo in očetom nastopita odtujenost in razdor, ki ustvarjata okoliščine za tako imenovani prikriti incest. O njem govorimo, ko postane otrok objekt naklonjenosti, ljubezni in celo strasti enega izmed staršev, običajno nasprotnega spola. V tem razmerju so zadovoljene predvsem potrebe enega izmed staršev, ne pa potrebe vpletenega otroka. Navadno se tako razmerje utrjuje s propadanjem zakonske zveze. Starši postajajo odvisni od otroka, ki je izpostavljen njihovemu obupu, ljubosumju in tudi kršenju zdravih osebnih meja. Med staršem in zlorabljenim otrokom se splete vez, ki prej spominja na zaljubljenost kot starševsko ljubezen. »Čeprav se mnogi odrasli, ki so v otroštvu preživeli prikriti incest, prepoznajo v zgodbah žrtev odkritega incesta, večina čuti, da njihova izkušnja nima enake priznane teže, ker niso bili telesno zlorabljeni. Zato še vedno molče trpijo. V resnici se jih veliko sploh ne zaveda, da je bil njihov odnos s starši incesten. Knjigo sem napisal, da bi takim ljudem ponudil okvir, ob pomoči katerega bi razumeli, kaj se jim je zgodilo, kako izkušnje iz otroštva še vedno vplivajo na njihovo življenje in kako lahko začnejo okrevati,« je pojasnil Adams.
Kakšne so razlike?
Razlike med prikritim in odkritim incestom so velike: žrtve slednjega se odkrito počutijo zlorabljene, medtem ko se otroci, ki jih duši prikriti incest, pogosto počutijo privilegirane in celo idealizirane. V resnici gre zgolj za prevleko, saj jih v notranjosti razjeda enaka rana kot žrtve odkrite zlorabe. Ti otroci imajo občutke krivde, napade jeze in sramu, zaradi nezdrave naklonjenosti enega od staršev so si prisiljeni ustvarjati najrazličnejše utvare in se slepiti, da bi odgnali nezmotljivi občutek izkoriščenosti. To so zelo veliki pretresi v razvoju otroka, ki se močno izražajo tudi, ko odrastejo. Takrat se počutijo omejene in nesposobne ustvarjati zdrave odnose z normalnimi partnerji, istočasno pa jih razjeda trpek občutek, da so bili okradeni otroštva.
Po tihem zapeljani v prevodu Lili Potpara je zanimivo in koristno branje, ki lahko zelo pomaga prepoznati nezdrave težnje in jih tudi ustrezno nasloviti. Pogosto so problematična razmerja staršev in otrok tudi kulturno pogojena in zato še toliko bolj skrita in neprepoznavna.
