Dobro pozna tako bleščavost in opojnost odrskih plesnih nastopov kot dramo zakulisja, saj je bila vrsto let tudi sama uspešna plesalka. O Barb(a)ri Drnač, kultni idejni mami in voditeljici Parade plesa, naj bi vedeli že vse. »Veliko, pa malo,« meni sama. Podoba človeka, sestavljena le na podlagi določenih medijskih objav, je seveda lahko precej izkrivljena.
Kakšna je Barb(a)ra Drnač v medijih in zasebno?
Nisem prav zelo drugačna, ljudje me vidijo takšno. Nekateri mislijo, da sem naduta, vzvišena, vendar to ni res. Mislim, da je prav to tisto, kar večino najbolj moti in zmoti. Tisti, ki jih spustim blizu, zelo dobro vedo, da sem topla, dobra in odkrita oseba. Včasih še preveč.
Nekoč ste bili redno zaposleni v Cankarjevem domu, potem pa vas je bolj zamikala samostojna pot plesne kritičarke, po kateri ponosno stopate že več kot dvajset let – skupaj s Parado plesa kot svojo blagovno znamko. Ste še vedno svobodnjakinja?
Sem in upam, da bo tako tudi ostalo. Z vsakim letom sem rajši sama svoja gospodarica, šefica. Zelo težko bi se spustila nazaj v redno delovno razmerje oziroma vsakodnevno fizično prisotnost v kolektivu. Seveda imam tudi zdaj svoje sodelavce. Televizijsko oddajo pripravlja komorna, relativno majhna ekipa, ki jo poleg mene sestavljajo dva snemalca, montažerka in urednik. Na spletnem portalu pa lektorica, fotografi, računalničarji. S pomočjo sodobnih tehnologij, predvsem interneta, nam brez težav uspeva usklajevati prav vse delovne obveznosti. Kakšno nadgradnjo tega bi težko trpela. Sploh zdaj po bolezni – od diagnoze raka dojke so minila tri leta – sem na prvem mestu jaz, pa če se sliši še tako egoistično.
Raka vam je uspelo preboleti. Ali lahko danes z večletne distance morda prepoznate kakšne globlje razloge za to, od kod bolezen?
Verjamem, da je šlo za psihosomatiko. Preveč sem se razdajala in bila zahtevna do sebe, posledično pa seveda tudi do drugih. Žrla sem se zaradi njihovih napak, zato so bremena posledično padla tudi name. Živela sem hudo stresno življenje, ki se mu zdaj poskušam kar najbolj izogibati.
Zdi se, da imate še več energije kot prej.
(Nasmeh.) Morda res, ampak s tem je tudi tako, da če si dobil bitko, še ne pomeni nujno, da je to tudi dobljena vojna. Nikoli več ne bom povsem mirna. Trenutno me precej moti dejstvo, da je moje telo zavrnilo silikonski nadomestek dojke in se mi je vse skupaj zabrazgotinilo. Vnaprej kapo dol tistemu plastičnemu kirurgu, ki bi mi znal to popraviti. No, najpomembneje je, da sem sicer zdrava. (Potrka po mizi.) Odločila sem se tudi za v Evropi legalno podporno terapijo vseh, ki zbolimo za rakom, z belo omelo. Že eno leto si jo vsakih nekaj dni vbrizgam sama.
Morda vam je bilo teže premagati nevarni tujek v telesu tudi zato, ker ste do njega zavzeli šaljivo ciničen odnos – denimo raku ste rekli rakovica.
Na začetku sem bila zelo šokirana. Jaz, vegetarijanka?! Veliko se gibam pa tudi v družini nimamo te bolezni. Edino pri dejavniku stres sem si hočeš nočeš morala prikimati. Aha, tam si me dobila, kajne?! (Nasmeh.)
Torej ne more biti drugače, kot da gre za žensko?
Nedvomno, rakovica je. (Smeh.) Pri ženskah namreč nikoli ne veš, kdaj je konec – ali si nas prepričal ali ne. Vedno si puščamo malo odprta vrata. (Pomežikne.)
Kako je zdaj z vašim imenom? Že leta 2002, ko ste zaradi numerologije vrgli iz osebnega imena Barbara drugo črko a, ste dejali, da boste spremembo zapečatili tudi uradno.
Jah, pa tega še do danes nisem naredila. Večina me še vedno kliče Barbara. V člankih se podpisujem kot Barbra, načeloma pa mi je postalo vseeno.
O plesu veste res ogromno in menda ničesar ne pozabljate.
Tako je. Nekateri plesalci še vedno mislijo, da so le v funkciji plesa in bom jaz zato pisala le o tem, kako lepo in bleščeče je vse. Za bliščem se skriva še marsikaj drugega. Od tega, da so cene plesnih oblek s sto evrov zrasle na več tisoč evrov – do tega, da se nekaterim trenerjem plačuje zasebne ure na roko po sto evrov in več. V plesu se obrača veliko denarja, plesalci pa večinoma ne želijo, da novinarji o tem poročamo. Resnica najbolj boli, ampak ljudje jo imajo na koncu vedno raje kot prazno leporečenje.
Zagotovo. Nam lahko za konec pogovora zaupate, ali morda v kratkem načrtujete kakšen nov projekt, poslovni ali zasebni, ki se ga posebno veselite?
(Odločno pokima in vsa zažari.) El Camino v začetku junija. Skoraj osemsto kilometrov dolg pohod v špansko romarsko središče Santiago de Compostela. Z Bojčijem greva (Bojanom Požarjem, op. a., njenim partnerjem) in komaj že čakam. Od kod ideja? Kupil je film Pot (The Way) z Martinom Sheenom in takoj po ogledu sem se obrnila k njemu in rekla, da morava tja. Nujno! (Nasmeh.) Pa je rekel, ja, Drnač, če si ti tako rekla, pa gremo!
