A znanstveniki opozarjajo, da pri slednjih pohvala ne deluje kot spodbuda, ampak ravno nasprotno: za manj samozavestne pomeni pritisk, zaradi katerega bi se utegnili izogibati izzivom.
Kaznovanje in kritiziranje nista sestavni del moderne vzgoje, raje kot to imajo novodobni starši pohvalo. Nič čudnega, saj vseskozi poslušamo, kako lepa beseda lepo mesto najde in da bodo otroci dobesedno zažareli in zablesteli, če jih bomo (nenehno) hvalili. Pred dnevi pa so strokovnjaki sporočili, da hvaljenje ne bo pomagalo otrokom z nizko samopodobo oziroma nizkim samozaupanjem. Učinek bo ravno nasproten, trdijo strokovnjaki: taki otroci bodo pod še večjim pritiskom, da morajo nekaj narediti in opraviti dobro, zaradi česar bodo še bolj prestrašeni, izvajanje opravil pa bo posledično slabše oziroma se bodo izzivom celo začeli izogibati.
Ekipa britanskih, ameriških in nizozemskih znanstvenikov je proučevala, kako odrasli hvalijo otroke, in ugotovila, da starši bolj hvalijo in poveličujejo plašne otroke, da je to povsem naravna reakcija, ki pa se zlahka izjalovi. V raziskavi je sodelovalo 240 dečkov in deklic, starih od osem do dvanajst let. Raziskovalci so jih prosili, naj izpolnijo vprašalnik, po katerem so določili njihovo samozavest, potem so morali prerisati risbo. Tiste z nizkim samozaupanjem so zasipavali s hvalo in poveličevanjem, otroci, ki so zaupali vase, so bili deležni zmerne hvale; potem so jim rekli, naj prerišejo še več risb, da pa so nekatere zelo težke.
Otrokom z nizko samozavestjo ni uspelo dobro prerisati niti najlažjih slik čeprav so bili deležni precejšnjega hvaljenja in tudi spodbude. Po drugi strani pa so bili otroci, ki so zaupali vase, kos nalogi, čeprav jih raziskovalci niso hvalili. »Če otroku z nizko samozavestjo rečete, da je nekaj naredil fantastično, obstaja velika verjetnost, da bo prepričan, da mora biti poslej vedno fantastičen. Verjetno ga bo grozno skrbelo, da mora ves čas ustrezati visokim standardom, na koncu pa se bo odločil, da se ne bo niti potrudil,« sporoča raziskovalec Eddie Brummelman.
Seveda otrok potrebuje spodbudo, a s pohvalami ne gre pretiravati. Ni ga treba hvaliti, ko naredi kaj, kar bi tako ali tako, na primer si umil zobe ali vrgel majico v koš za umazano perilo. V tem primeru bo dovolj, če rečete hvala.
Krepite samozavest
Nujno je, da otroku pomagate razvijati samozavest in samopodobo, in sicer že od najzgodnejšega obdobja, a ne pretiravajte: dopustite mu, da kaj naredi tudi sam, brez vaše pomoči. Ne rešujte svojega otroka: čeprav je povsem naravno, da ste do njega zaščitniški in ga hočete obvarovati pred poškodbami ali napakami, razmislite, kdaj boste reagirali. Ne boste mu pomagali, če boste nogometnega trenerja prisilili, da mu nameni več časa na igrišču. Otroci morajo vedeti, da je povsem normalno, če kdaj niso uspešni, da je normalno, da so občasno žalostni ali jezni. Sami se morajo naučiti spopadati se z ovirami in sprejemati odločitve: če mu boste slednje dopustili, bo sčasoma dobil zaupanje v svojo presojo. Pretiran nadzor nad otrokovimi odločitvami ni dober za njegov razvoj; najbolje mu je ponuditi dve možnosti, med katerima naj izbira. Ne vprašajte ga, kaj bi jedel, vprašajte ga, ali bi raje testenine ali riž. Njegove interese in hobije spodbujajte, naj poskusi čim več različnih aktivnosti, da bo našel tisto, ki ga zares veseli. Če ima hobi, se laže vključi v družbo vrstnikov in poveže z drugimi otroki.
