Ne le da je filmski jezik precej kompleksnejši, junaki posedujejo več globine, obenem neredki goli prizori razkrivajo resnična ženska telesa, ki jim ponosno kraljuje bujen grmiček. Naturalizirana ženskost lahko pri neizkušenem opazovalcu povzroči šok, izvirajoč iz strašnega dejstva, da so ženske v resnici pravzaprav – poraščene!? Mlajši moški so nad videnim osupli in zgroženi, hiter sprehod med komentarji na spletu razkriva, da za ta prekršek ni opravičila. Ženska, polna kocin, pač ni primeren seksualni objekt, krivdo za neuspeh v postelji (ali zunaj nje) lahko pripiše izključno sebi. Naj bo vzrok malomarnosti pomanjkanje časa, denarja ali preprosta človeška lenoba, debela odeja dlak naredi iz nje le neprivlačnega moškega.
Da krivde ne zvalimo le na robustni spol, ženske same kot vzrok za redne napore zahtevne nege navajajo povečane občutke privlačnosti, ženskosti in neponovljive občutke čistoče. Postopke izvajajo kljub težavam, ki jih prinaša redčenje gozdička, kot so vnetja, vraščene dlake, večji prenos spolnih bolezni in ciste. Spremljajoči paradoks se najbolj kaže v dejstvu, da se s kosmatimi predeli še najbolj približamo divjemu jamskemu človeku, medtem ko so gladki predeli pornoigralk postavljeni na piedestal čistunstva, ki pravzaprav služi nagonski seksualni zadovoljitvi. Kultura proti naravi torej, prav po človeško se lotevamo urejanja, izboljšanja in utirjanja nečesa, za kar je narava tisočletja skrbela sama. Glede na pretirano število svetovne populacije tudi precej uspešno.
Idealiziranje teles ni novost, že renesančnim umetnikom se je zdelo potrebno, da svojim naslikanim ženskam prihranijo sramotno poraščenost in jih v zgodovino vtisnejo lepše, kot so v resnici bile. Ali je vzrok v privlačnosti nedosegljivega in nerealnega, ne vem. Morda je kriv prvinski sram nad lastnim telesom, ki je za nas še vedno nekaj tujega, nekultiviranega in podivjanega. Živalski del v nas, ki nam ga kljub trudu v stoletjih ni uspelo udomačiti. Vsekakor drži, da lepe podobe na zaslonih živijo le v okvirih virtualnega sveta, resnična osamljenost tistih, ki jim dnevno manjka človeške topline, postaja iz dneva v dan večja. Verjetno bi nam bilo laže, če bi sprejeli lastno nepopolnost, se v njej naučili uživati (!) in pozabili na nedosegljive ideale v glavah, ki ne bodo nikoli nič več kot to. Kdo ve?
