Samomor, tisto nerazumljivo dejanje, ki v ljudeh od nekdaj vzbuja nelagodje. Malo strahu, veliko obsojanja, redko razumevanje. Tony White se s pojavom ukvarja že več kot 25 let, nezavedno ga je k teoriji pripeljal tudi mladostniški, k sreči neuspel praktični poskus. Zloglasne problematike se loteva tudi s pisanjem knjig v pomoč delu s samomorilnimi osebami, zase pa pravi, da neznansko uživa v stanju notranjega svobodnega otroka.
Imate ogromno strokovnega znanja psihologije in psihoterapije, a ste za svoj pristop izbrali transakcijsko analizo. Zakaj?
Poleg tega, da je to pristop, v katerem sem bil šolan, je glavni razlog preprosto v tem, da je izredno prijazna do uporabnika. Ustvarjena je bila, da je primerna za čim več ljudi. Eric Berne, njen ustanovitelj, je sprva uporabljal psihoanalizo, ki je izredno kompleksna, zato je začel razmišljati o preprostejši teoriji, ki bi jo vsak razumel. Če mene vprašate, je odlično opravil svoje delo. Zelo uporabna je pri delu s klienti, posebno s pari, z ljudmi z različno izobrazbo, ki prihajajo iz različnih kultur in družbenih slojev. Odlično je sprejeta tudi pri obiskovalcih, radi jo imajo. Deloma so me pritegnile filozofske predpostavke, celotni koncept jaz sem v redu, ti si v redu. Odnos pacient – terapevt je bil zelo nesorazmeren, terapevti so bili tukaj (z roko pokaže v višini oči), pacienti pa tukaj (roka v višini pasu), transakcijska analiza je to malce izravnala. To recimo izrazito nagovarja moja življenjska prepričanja.
Ste po naravi optimist? Osnovna predpostavka transakcijske analize – jaz sem v redu, ti si v redu – je pravzaprav pozitivna?
V določenem delu bi se vsekakor strinjal, čeprav niso vsi deli teorije tako veseli. Nikakor ne gre za pozitivno psihologijo, a osnova je res precej optimistična. Nikoli nisem na stvar pogledal s tega vidika!
Velik delež svojega teoretičnega in praktičnega dela namenjate raziskovanju samomorilnosti. Na svoji spletni strani izpostavite dejstvo, da niso vsi ljudje, nagnjeni k samomorom, tudi nesrečni.
Večina ljudi, ki teži k samomoru, je zelo nesrečna in trpi za takšnimi in drugačnimi motnjami, kot so depresija, anksioznost in podobno. Obstajajo pa tudi ljudje, ki psiholoških motenj nimajo, a se vseeno spuščajo v vedenje, ki je izjemno rizično, torej skačejo iz letal, plezajo na gorske vrhove ali pijejo in vozijo. Zanimalo me je, kako bi lahko to pojasnili, ljudi, ki so sicer dobro vključeni v družbo, a se vseeno vedejo samomorilsko. Razvil sem psihološko teorijo, ki podrobno pojasni, kako je to mogoče. Čisto vsi imamo namreč v sebi destruktivni nagon, tako kot imamo recimo ustvarjalnega, a le nekateri se dejansko lotevajo stvari, ki destruktivni nagon izražajo. To pojasni, kako imaš lahko srečne ljudi, ki pa se vedejo tako, da se izpostavljajo nevarnosti.
Je samomorilnosti vse več?
Ljudi, ki so v resnici nesrečni, je v zahodni družbi vsekakor več, zato tudi število samomorov raste. Številke, ki so predstavljene javnosti, so grozljivo popačene, vladni sistemi imajo tudi tukaj nadzor, zato je dejansko število smrti veliko večje, kot mislimo. Ti drugi, ki se vedejo destruktivno le občasno, vedno so in bodo obstajali, dvomim pa, da jih je čedalje več.
Stroki ste morda najbolj poznani po svoji knjigi, Kako delati s samomorilnimi posamezniki. Je namenjena le njim ali je primerna tudi za laične bralce?
Napisana je za študente psihologije in vse, ki se s problemom strokovno ukvarjajo, a je zaradi do uporabnika prijazne narave razumljiva tudi svojcem in vsem, ki imajo v svoji bližini koga, ki razmišlja o samomoru.
Kakšne so torej osnove dela z nekom, ki je samomorilen?
Najobsežnejši del knjige je ocenjevanje tveganja, kako dobro terapevt oceni možnost, da si pacient poskusi vzeti življenje. Vsak terapevt se prej ali slej sreča s kom, ki razmišlja o samomoru. Kaj torej narediti? Zelo uspešen je koncept nesamomorilske pogodbe: pacient se zaveže, sam s sabo sklene dogovor, da ne bo umrl še nekaj časa, lahko je to en dan ali en mesec. To je lahko izredno uporabno, seveda pa je treba koncept globlje razumeti, ni vedno klinično primeren. Obstaja tudi samomorilska ambivalenca, kjer ima vsak, ki je samomorilen, tudi del, ki noče umreti, kar lahko vodi v zelo nasprotujoče si občutke in vedenje. Želijo umreti, a nato delajo stvari, ki to preprečijo, na primer pokličejo na pomoč.
Bi bila stopnja samomorov nižja, če bi se o problemu več govorilo?
Ne le govorilo, vsekakor bi bila nižja, če bi se s problemom več ukvarjali. Več finančnih državnih virov, namenjenih problematiki, bi vsekakor prispevalo k večjemu uspehu. Več podpornih točk, kjer so ljudje na voljo za pogovor, več terapij za vse in več kampanj ozaveščanja, to bi delovalo.
V čem je srž dejanja, da si nekdo vzame življenje? Je težava v osamljenosti?
Odtujenost igra veliko vlogo. Ljudje, ki imajo občutek pripadnosti, drugi osebi ali skupini, so psihološko veliko bolj zdravi, to se izraža celo na telesnem zdravju. Preprosto smo tako narejeni, da se vpenjamo v odnose z drugimi in je za nas to nekaj naravnega, dobro se počutimo ob tem. Osamljenost vzbudi v človeku psihološko razpadanje! To spremlja še en dejavnik, če je človek del skupine in začne omenjati samomor, bo vsaj kdo iz skupine zastrigel z ušesi in začel iskati pomoč, posledično je manj verjetno, da ga bo oseba res izpeljala.
Izjemno pomembno je torej, da besedam o samomoru prisluhnemo?
Tako je, statistika pravi, da se kar 75–80 odstotkov ljudi, ki poskusijo ali ga celo naredijo, prej zaupa vsaj eni osebi. Če bi bila skupnost na to pozorna, je vsekakor manj verjetno, da bi korak izpeljali do konca, če le kdo naredi prvi korak in prisluhne, težavo prepozna, ne pogleda stran.
Skrb vzbujajoča je visoka stopnja samomorov med mladostniki in mladimi odraslimi.
Mladostništvo je težko obdobje, vsa čustva in občutki, celoten pogled na življenje, vse močno niha in dosega visoke vzpone in padce. Preživeti to obdobje je poglavje zase, že to poveča možnost samomora. Druga stvar je, da adolescentni možgani še niso dokončno razviti in dejansko ne razumejo posledic svojih dejanj v celoti, stvari preprosto ne razmislijo do konca. Nezrelost v razmišljanju, v videnju sveta lahko vodi tudi do povišane stopnje samodestruktivnega vedenja. To je tisto, kar sem konec koncev naredil tudi sam.
Vi ste samomor poskusili narediti kar dvakrat?
Tako je. Preprosto nisem razmišljal, kako se bo vse skupaj končalo. Z odraslega vidika je to težko razumeti, zdaj se mi seveda zdi neverjetno, tega vsekakor ne bi ponovil. A če se poskušamo spomniti, kako je biti najstnik, nam bo hitro postalo vse jasno. So ljubezenske težave, pusti te punca in takšne stvari, ki se pač zgodijo najstnikom, a vse skupaj lahko osebo v tistem trenutku močno pretrese. V naši družbi so najstniki izredno rizična skupina, v Avstraliji je stopnja samomorov med najvišjimi ravno v tej starostni skupini, med 15. in 25. letom.
S čim se trenutno strokovno ukvarjate?
Ustvarjam knjigo z naslovom Kako nekoga pregovoriti (How to talk someone down), kar bo prišlo prav terapevtom v primerih, ko sedijo s pacientom, ki je samomorilen, ali celo prejmejo klic nekoga, ki je na robu tega, da ukrepa. Vsak terapevt to kdaj doživi, človek te kliče, ravno je pojedel 30 uspaval, kaj boš naredil? Pišem o tem, kako se odzoveš, tudi o tem, česa recimo ne smeš reči, kar je enako pomembno. To je razburljiv projekt, zelo me navdušuje.
Kako se vi osebno sproščate, kaj je vaša protiutež vsem tem negativnim čustvom?
Poiščeš si dobrega terapevta! (smeh) Pogovor veliko pomaga, da spraviš stvari iz sebe... Življenje teče naprej, nekako se prilagodiš, a je zelo naporno in tudi težko.
A vseeno izredno zadovoljujoče, kadar vam uspe.
Vsekakor. Poznam ljudi, ki bi bili v tem trenutku najverjetneje mrtvi, če jim ne bi pomagal. To je lep občutek, da sem po svoje tudi sam prispeval k temu.
Vas je od nekdaj privlačila psihologija?
Ne. Ko sem bil mlajši, sem želel delati v cirkusu, pravzaprav sem si želel postati klovn, ja, resnično! (prešeren smeh) Oba od staršev sta psihologa, zato sem ob odhodu na fakulteto vpisal sociologijo, to je bila moja prva izbira. Malce kasneje sem se prepisal na psihologijo, nato sem vstopil v posel, začel sem srečevati paciente, hodili so k meni in pri tem sem ostal, tako je zadnjih trideset let.
Ste kdaj razmišljali, da bi počeli kaj drugega?
Pred približno desetimi leti je bilo obdobje, ko sem hotel ven, nisem bil več zadovoljen, utrujen sem bil, zato sem želel početi kaj popolnoma drugega. Občutki so minili, ne vem, zakaj. Trenutno sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se ukvarjam s terapevtskim delom.
Ukvarjate se tudi s psihodinamično fotografsko analizo, kaj je to?
Sem zelo vizualno usmerjen in vprašanje, ki mi ni dalo miru, je preprosto: kaj dela lepe ljudi lepe? Običajen odgovor pravi, da predstave o lepoti v posameznika implementirajo družba in mediji, a jaz temu ne verjamem. Moja teorija namreč temelji na domnevi, da se razlog, zakaj se ti nekdo zdi privlačen, skriva v tem, da zadovolji tvoje psihološke potrebe. Lahko gre za bolj tehnične plati, kot je dopolnjevanje po gestalt teoriji, ali bolj zapletene procese. Na primer, če vidimo osebo z velikimi očmi, to v nas vzbudi naravni nagon po negovanju, velike oči imajo namreč mladiči in otroci, zanje je treba tudi najbolj skrbeti. Nekateri obrazi z velikimi očmi so lahko izredno lepi, jaz pravim, da zato, ker zadovoljijo osnovni instinkt po skrbi, zaščiti nečesa čudovitega, kar je izvorno mali otrok. Nekateri se s tem ne strinjajo, a nič zato.
Vaš blog je poln fotografij grafitov, gre še za eno ljubezen?
Ljubezen do grafitov me vrača k sociologiji. Predvidevam, da je tudi v Sloveniji tako: ljudje rišejo grafite in jih zato vsi preganjajo. Ustvari se grafit, jezna je policija, jezni so politiki in jezni so mediji, a na koncu se grafiti vedno znova pojavijo. So nekakšna mogočna sila v skupnosti, v Avstraliji so na primer poskusili najrazličnejše prijeme, da bi jih preprečili, a jim ni uspelo. Kako lahko to pojasnimo s psihološke perspektive? V skupnosti imamo moč, ki je svetovna, veliko mest na svetu ima svoje grafite. To nekaj pove, ne gre le za skupine zmešanih otrok, ki ponoči tekajo po soseski s spreji, to je potreba v družbi. In to izredno močna, saj je pravzaprav neuničljiva! To me navdušuje, doslej so grafitarstvo zatirali, mogoče bi namesto zatiranja raje prisluhnili, kaj ti ljudje govorijo. Kaj družba sporoča, če je v njej skupina, ki to počne? Zdi se mi, da se v Avstraliji začenja razumevanje spreminjati, širša javnost grafite laže sprejema, postaja jim naklonjena, govori se celo o ulični umetnosti! Mesta so vedno bolj okrašena z njihovimi fantastičnimi slikami. In vse zastonj! To mi je všeč, niso več problem, počasi začenjajo biti slišani.
